Pred odhodom sem imela o Reki neko streotipno prepričanje, da je to še eno v vrsti pristaniško-industrijskih mest brez duše in z veliko mero umazanije. K temu niso pripomogli niti moji pretekli krajši postanki na glavni avtobusni postaji, ko sem se peljala na hrvaške pregovorno kristalne otoke.
Pred dvodnevnim izletom nekoč drugega največjega slovenskega pristaniškega mesta torej nisem imela visokih pričakovanj, iskreno me je bolj mikala ideja o obisku sosednje Opatije. Po koncu izleta pa lahko trdim, da sem vesela, da sem se odločila drugače. Nekaj manj kot triurna pot z glavne železniške postaje do Reke je minila brez (pre)pogostih zastojev, s katerimi se srečujemo poleti, če za prevozno sredstvo na Hrvaško izberemo osebni avtomobil.
Zajtrk to go in akcija
Ker sem v omejenem času želela izkusiti čim večji utrip Reke, sem izmed dveh terminov, ki sta med letom med letom na voljo na relaciji od Ljubljane do Reke, zbrala tistega za jutranje ptice; ob 06.35. Če me je še zjutraj nekoliko zeblo na kolesu, se je temperatura že med vožnjo z vlakom krepko povišala. "Še dobro, da ima vlak klimo," sem pomislila med potjo. Med lovljenjem zadnjih minut nama je s prijateljico uspelo na hitro vzeti zajtrk "to go", ki sva si ga z velikanskim veseljem privoščili kar na vlaku. In najina dogodivščina se je končno lahko pričela, saj prazna vreča ne stoji pokonci, prav tako pa je bilo tudi z mojo dobro voljo.
Pot je kot vedno do sedaj minila brez hujših zapletov, kakšno minuto dlje smo edino morali počakati na meji v Ilirski Bistrici, ko je ena izmed potnic imela zgolj fotografijo svojega potnega lista. To nam je uspelo izvedeti, ko se nismo mogli upreti naši radovednosti in smo kar skozi okno vlaka prisluškovali mejnim policistom.
Da se bližamo cilju, je oznanjal prekrasen pogled na morje pred železniško postajo Opatija-Matulji. Kot mi je uspelo izvedeti kasneje, je dostop od železniške postaje v Opatiji do centra mesta omejen, saj je med njima skoraj pet kilometrov klanca, ki ga poleg taksija lahko prevozijo le še kolesarji. "Pa naslednjič," sem si rekla.
Takoj po prihodu v tretje največje mesto na Hrvaškem ter največje pristanišče naju je za "dobrodošlico" pričakala vročina s soparo, ki je v Ljubljani že nekaj časa nismo imeli, pa tudi prijazen pozdrav starejšega domačina. Ko sva naslov najinega hostla, ali bolje rečeno boat motela, vnesli v google zemljevid, sva olajšani ugotovili, da je do najine kratkotrajne rezidence zgolj deset minut hoje (s prtljago).
Boat hostel s pestro zgodovino
Čeprav je bila ura šele deset in je "check in" po navadi šele po 12. uri, sva se odločili preizkusit srečo. In splačalo se je; prijazna receptorka prvega boat motela na Hrvaškem – Marine, ki so jo na Reki odprli leta 2013, naju je spustila v njihovo ne ravno majhno kraljestvo. Če je Marina, ki so jo zgradili leta 1936 na Danskem in sprva poimenovali po princesi Ingrid (Kronprinsessan Ingrid), že od zunaj kraljevska, tudi notri ni dosti drugače. Že pri recepciji so razstavljeni različni predmeti, ki te popeljejo v čas, ko so bile ladje bolj aktualne, vseeno pa prispevajo k vtisu domačnosti. Še posebej vznemirljiva je bila hoja do sobe, saj so me hodniki potegnili v prizore iz filma Titanik. Prava škoda, da nas ladja, ki je bila v preteklosti uporabljana tako za bolnišnične namene med drugo svetovno vojno, kot za prevoz ujetnikov iz taborišč in plovbo po Severnem morju ter kasneje za povezavo Dalmacije z ostalimi hrvaškimi otoki, Istro in Italijo, ni zapeljala en krog po Kvarnerju, sem v smehu pripomnila kolegici.
S pomočjo javnega prevoza sva se uspeli prebiti do meni najljubšega kotička Reke – plaže Sablićevo, ki vizualno spominja na bližnje otoke in je od centra Reke oddaljena približno deset minut vožnje. Turkizna in presenetljivo čista voda je bila kot naročena za tako visoke temperature.
Enega zadnjih poležavanj na plaži v letošnji sezoni je bilo treba maksimalno izkoristiti, zato sva tam ostali kar nekaj časa. Hop na avtobus in spet sva bili na morju, tokrat dobesedno na, saj naju je Marina klicala v nočni objem. Res zanimivo, kako morska klima blagodejno vpliva na telo. Povsem trden spanec so zmotili zgolj erotični podvigi iz sosednje spalnice, ki niso in niso ponehali.
Do trdnjave za lep razgled z avtobusom
Po pestrem zajtrku v zgornjem prostoru Marine, kjer se lahko odpraviš do krova in opazuješ morje ter uprizoriš najbolj znan prizor iz Titanika, sva si šli pogledati Reko še s ptičje perspektive. Z avtobusom sva se odpravili do trdnjave Trsat, ki stoji na 138 metrov visoki vzpetini nad sotesko reke Riječina. Do trdnjave lahko sicer prideš tudi po znamenitih stopnicah "Trsatske stube", ki pa na tako vroč dan niso bile ravno privlačne. Utrdbo so v svoj obrambni sistem vključili že Rimljani, Trsat pa je bil včasih tudi samostojno naselje. Ob trdnjavi, do katere lahko dostopaš popolnoma brezplačno, ponuja pa prekrasen pogled na Reko in okolico, stoji tudi romarska cerkev matere Božje z bogato zakladnico in galerijo umetniških del.
Hrvaško zapustiti brez obiska restavracije z morsko hrano, bi bil greh, zato ni treba dvakrat ugibati, kaj je sledilo.
Vsega lepega je enkrat konec in nič drugače ni bilo z "reško" avanturo, ki jo je na cilj pripeljal še tretji člen prevoznega triatlona –vlak. Nočna pot do Ljubljane je minila kot bi mignil, k čemur je pripomoglo znatno pomanjkanje spanca. Nadoknadili sva ga kar na vlaku, kjer ni bilo pretirane gneče in sva se v prijetno ohlajenem kupeju lahko raztegnili čez razkošne tri sedeže. Z nočnim ekspresom smo na glavno železniško postajo prispeli nekaj pred polnočjo in se polni pozitivnih vtisov vrnili v realnost.