Lorca naj bi ime dobila zaradi izgubljenega kamna. Izhajalo naj bi iz okrajšave za latinski izraz nad mestnimi vrati, ki je svetu sporočal, da gre za rimsko naselje, zgrajeno v času cesarja Avgusta (Colonia Romana Caesar Augustus), kasneje naj bi se prvi kamen izgubil in ostala je le okrajšava, od Colonia LO in potem od vsake besede prva črka.
Trdnjava nad mestom, ki so jo zgradili muslimani, je bila nato mejna utrdba krščanskega Kraljestva Murcije na meji z muslimansko Granado.
Od 15. stoletja, ko so muslimane pregnali, ni bilo več potrebe po utrdbi, a se je obzidje kljub temu ohranilo.
Čudovito je bilo videti, kako za zgodovino navdušujejo otroke. V času našega obiska je bila tam šolska ekskurzija kakih deset let starih otrok, sedeli so pred stolpom, ko je iz njega prišel v viteza oblečen igralec z mečem. Kot da gre zares, jih je vprašal, kdo so, če niso morda iz Granade in otroci so zakričali, da ne, potem jih je povprašal, ali mu bodo pomagali pri obrambi in otroci so se seveda spet zadrli, da ja. Nato jih je odpeljal na noter. Naš vodič Carlos nam je povedal, da na gradu delajo trije profesionalni igralci.
Znotraj obzidja so našli edino srednjeveško sinagogo daleč naokrog, ki je nikoli niso spremenili v cerkev in tako oskrunili, zato judovske družine iz Alicanteja ali Murcije zato pogosto pridejo sem praznovat bar micva. Manjkajoče zidove so nadomestili z leseno konstrukcijo, ki visi z zunanje konstrukcije, da ne uničuje ohranjenih zidov. Sinagogo so odkrili po naključju, ko so pred dobrimi dvajsetimi leti začeli graditi hotel Parador, to je skupina državnih hotelov na atraktivnih lokacijah.
Če bi želeli zajtrkovati kot lokalci, morate naročiti popečen kruh s paradižnikom, če niste zelo lačni, bo dovolj polovica štručke, naročite un medio toast con tomate (un medijo toust kon tomate), lahko pa naročite še salamo, torej con jamon (kon hamon). Zraven dobite tudi majhno posodico z oljčnim oljem.
Dogodek leta v Lorci so velikonočne procesije oziroma predstave, ki jih skupaj pripravljata dve krščanski bratovščini, modri in beli. Beli so nastali pri dominikanski župniji, modri pri frančiškanski in vsaka bratovščina ima tudi svoj muzej. Nisem mislil, da bom kdaj to napisal, ampak oba sta vredna ogleda.
V muzeju modrih boste videli tudi edini v celoti ohranjen baročni oltar v Lorci, saj so druge v času državljanske vojne, ko so bili tukaj republikanci, zažgali. Cerkev, ki je v muzeju, sicer ni več v uporabi.
Velikonočna procesija je veličasten šov z okrog 500 konji, nastopajoči pa so oblečeni v čudovita izvezena oblačila in ogrinjala, ki jih posebna delavnica pripravlja in popravlja celo leto.
Praviloma gre za svilene niti, ki jih vezejo na žamet ali saten, za en kvadratni centimeter je potrebnih sto vbodov. Turistični slogan Lorce je Lo bordamos, kar bi se prevedlo kot vezemo, a v prenesenem pomeni pomeni obvladamo.
Dokler ne vidiš posnetka, si težko predstavljaš, za kakšen šov gre. Predstave so v tednu od cvetne nedelje do velike noči, vstopnice pa je treba kupiti vsaj tri mesece vnaprej pri belih ali pri modrih. Na eni predstavi, ki poteka na glavni ulici (odstranijo ulično razsvetljavo, klopce in koše za smeti), je okrog 11 tisoč gledalcev, skupaj v velikem tednu Lorco obišče okrog pol milijona ljudi.
V mestu se splača popiti kavo na glavnem trgu Plaza de España v zavetju cerkve svetega Patrika in mestne hiše, ki je bila včasih zapor (na vrhu pročelja boste lahko opazili kip pravice s tehtnico, na njeni desni pa je še kip usmiljenja, ki ga predstavlja ženska z otrokom).
Absolutno ogleda vredna je tudi razkošna palača Casa Guevara ali Palacio de Guevara, ki so jo pred kratkim obnovili in odprli, saj jo je zadnja lastnica, ki ni imela otrok, podarila mestu. Na vhodnih vratih je tolkalo za ljudi in "tolkalo za velikane".
V resnici je bilo namenjeno temu, da jezdecu ni bilo razjahati, da je lahko potrkal. V notranjosti vas bo prevzelo razkošje, v katerem so živeli.
Ko izstopite iz hiše, zavijte levo in se ustavite pri sosednji hiši, kjer so bili včasih hlevi hiše Guevara in kjer je zdaj Centro para la Artesanía. Zdaj tam svoje izdelke po neverjetno nizkih cenah prodajajo lokalni rokodelci, kupite lahko vse od mlete paprike, uhanov in magnetov za na hladilnik do glinenih posod in čudovitih preprog. Cena velike preproge je bila na primer manj kot 70 evrov.
V odlični restavraciji Casa Bartolo v Lorci smo jedli najboljšo sirovo pito v Španiji. Če le niste vegetarianci, za glavno jed raje kot ribo izberite jagnje.
Le malo naprej jugozahodno od mesta je meja med regijama Murcija in Andaluzija, opazite jo lahko na plaži Playa de Cocedores, na enem od lokalov je zastava Murcije, na drugem pa zastava Andaluzije. Na parkirišču ob plaži je bilo parkiranih precej avtodomov iz Nemčije, Francije, Velike Britanije in Italije. Carlos nam je povedal, da izven sezone tovrstnega kampiranja ne preganjajo prav aktivno.
Do kake štiri kilometre oddaljene plaže se da iz mesta sprehoditi po pešpoti GR 92, ki v tem delu sovpada tudi s kolesarsko potjo TM09. Seveda je več plaž tudi že ob poti.
V mestu Águilas slovi pustni karneval, ki je tretji največji v Španiji, da bi si lažje predstavljali, kakšna prireditev je to, je v mestu majhen muzej Museo del Carnaval.
Ob božiča do pusta prebivalci hranijo jajčne lupine, ki jih nato napolnijo s konfeti in zalepijo. Jajca za te potrebe seveda ne smete razbiti na dve polovici, ampak na enem od koncev. V času karnevala je nato bitka, v kateri so orožje prav ta jajca, mnogi pa se v tem času z njimi šalijo tudi sicer, tako da ga prijatelju zdrobijo na glavi.
Águilas je bil v začetku 20. stoletja eno pomembnejših pristanišč za izvoz železove rude, ki so ga nadzorovali Britanci, zaradi njih ima mesto tudi drugi najstarejši nogometni klub v Španiji.
Na te čase spominja pomol Hornillo, ki ga lahko vidite z istoimenske plaže, mogoče pa si je ogledati tudi predor, skozi katerega so vozili vlaki na pomol.
Preden so v začetku 20. stoletja zgradili pomol, so železovo rudo natovarjali ročno, da so natovorili eno ladjo, so potrebovali približno deset dni. Ko so zgradili pomol, ki omogoča istočasno natovarjanje dveh ladij, so eno ladjo natovorili v osmih urah. V zlati dobi je prišlo sedem vlakov na dan, večina iz približno sto kilometrov oddaljenega rudnika. Pomol si je mogoče ogledati tudi z morja, preverite ponudbo izletov z ladjico, ki ima v sezoni redni urnik.
Nad plažo Hornillo je lepo stopnišče, okrašeno s koščki ploščic, v sezoni je tam tudi bar.
Ena najlepših plaž je Playa Amarilla še nekoliko dlje od mesta, nasproti nje je otok Isla del Fraile (Duhovnikov otok), kamor zaradi arheološkega najdišča vstop ni dovoljen.
Nad sosednjim krajem Calabardina je hrib, ki mu domačini rečejo speči zmaj, saj silhueta, ko jo pogledate s ceste, spominja na zmaja, ob tem hribu pa se je ob našem obisku na morskem dnu staralo 11 tisoč steklenic vina (če boste šli na izlet s čolnom, bodite pozorni na rumene boje).
Vas, kjer so še veseli turistov
V vasi El Berro smo bili nastanjeni v nekdanji domačiji in mlinu, stavbe so predelali v idiličen hotel, kjer zjutraj ne slišiš avtomobilov, ampak le ptičje petje.
El Berro me je očaral, predvsem zato, ker je to kraj, kjer so še veseli turistov in jih ne zanima le njihov denar. Naleteli smo na glasbo in okrog 40 ljudi na gostilniškem vrtu. Nismo vedeli, ali gre za zasebno zabavo, a so nam prijazno razložili, da gre za tombolo, ki so jo na vrtu enega od treh lokalov v kraju organizirali za zbiranje denarja za organizacijo vaških dni konec avgusta.
Povabili so nas zraven, v gostilni pa smo o tem, kakšno kavo in kateri liker se pije tukaj, poklepetali z gostilničarjem in enim od domačinov. Kozarček likerja je stal evro dvajset.
Če vas ne motijo ovinki in nekoliko bolj ozka cesta (asfalt je odličen), se splača ogledati starodavne "tovarne" ledu, ki jih imenujejo Pozos de Nieve. Ob cesti boste videli znak, malo najprej od odcepa je parkirišče, do kraja je nato še kakšnih deset minut hoje.
Gre za ogromna, 13 metrov globoka, v zemljo vkopana skladišča za sneg, iz zemlje gleda le kupola. V enega, ki so ga obnovili, se lahko spustiš po stopnicah, a je treba biti previden, na kar je opozarjal kadaver koze, ki je pred kratkim padla v globino. Ko je sneg zapadel, so ga delavci, ki so tudi živeli tukaj, vozili v notranjost. Dva sta ga teptala, vsakega pol metra pa so položili plast sena, da so lahko kasneje laže rezali ledene bloke. Pozo je imel tudi odprtine za odvodnjavanje.
Poleti so z mulami ledene bloke ponoči tovorili vse do Lorce in Cartagene, na cilj pa je prišlo le 60 odstotkov ledu, ki so ga naložili, preostanek se je stopil, nam je pojasnil Javier, ki je vodič v nacionalnem parku. Tukaj je bilo kar 28 skladišč ledu, kar je precej več kot drugod. Še dobro, da so iznašli zmrzovalnike, saj zdaj tukaj sneži le enkrat ali dvakrat na leto, pa še ta sneg se ne obdrži dolgo.
V centru za obiskovalce si lahko ogledate, katere živali živijo v parku Sierra Espuña (medvedov in volkov ni), zelo zanimivo pa je da so že v 19. stoletju izvedli megalomanski projekt pogozdovanja. Hribi, kjer so nekoč rasli hrasti, so bili namreč goli, ob deževju pa je voda zaradi tega hitro odtekala in nekoč povzročila smrt okrog tisoč ljudi. Z borom so nato pogozdili pet tisoč hektarjev in zdaj se v nacionalnem parku voziš po borovem gozdu.
Sicer pa je to raj za kolesarje in pohodnike, a predvsem za kolesarje. Konec tedna se v hribe na zrak in na kosilo pripelje kar nekaj domačinov, sicer pa je cesta menda precej prazna. Že sredi aprila je bilo sicer precej vroče.
V restavraciji La Perdiz so odlične polnjene paprike (ne z mesom, z zelenjavo), zelo dobra pa je bila tudi mandljeva krema (crema de almendras) v kotarčku in tipična španska sladica flan z okusom kave (flan de cafe), ki jo na spodnji fotografiji vidite levo zgoraj.
V Murciji sem prvič v življenju videl dolge in ozke vzglavnike, ki segajo čez celotno širino postelje. Precej smiselna inovacija.
V prvem delu reportaže po Murciji smo opisali svetilnik Cabo de Palos, najdaljšo ulico v Španiji, regionalni park Calblanque, kjer ti pot na plažo prekriža kameleon in Cartageno, ker so ljudje še nedavno živeli v blokih nad rimskim amfiteatrom.
V drugem delu smo bili v kraju, kjer so namesto iz vode vino naredili iz vina vodo, našli lestence, ki bi morali svetiti v Trstu in zakleto gledališče.
Čeprav ima Murcija svoje letališče, je za raziskovanje regije iz naših koncev najugodneje leteti v Alicante iz Zagreba ali iz Celovca. Petdnevni najem malega avta bi sredi aprila letos stal le okrog 80 evrov. Do Murcije je nato le 45 minut vožnje. Več o regiji Murcija lahko najdete na njihovi spletni strani, ki pa je na voljo le v španščini in angleščini, več o turizmu v Španiji pa tukaj.
janez.zalaznik@styria-media.si