Prehoditi Apalaško pot, ki se vije čez 14 zveznih držav Združenih držav Amerike in je dolga 3500 kilometrov, je bila dolgoletna želja prevajalca Jakoba J. Kende. Z več letnim spogledovanjem z 'materjo vseh poti' mu je leta 2017 kot prvemu Slovencu to tudi uspelo. Prehodil jo je v štirih mesecih, ob tem pa napisal tudi istoimenski literarni prvenec.

Foto: Jakob J. Kenda Jakob J. Kenda Čez dve leti je ponovno odšel na teren in zbiral material za svoj drugi roman, tokrat kar v rodni Sloveniji. Prehodil je 1200 kilometrov in povezal slovensko krožno transverzalo. Naj poudarimo, da to ne gre za znano 600-kilometrsko Slovensko planinsko pot, ki se končna v Ankaranu, temveč to, ki pohodnika popelje tudi po terenu, ki so bili zaradi političnih razlogov več desetletij zaprtim, med drugim čez Kočevsko, Notranjsko … Na poti sta mu nekaj časa delala tudi njegova otroka, prav tako pa se je na poti rodil še en 'otrok'; njegov drugi roman z naslovom Transverzala.

Bili ste prvi Slovenec, ki mu je uspelo prehoditi 3500 kilometrov dolgo 'mater vseh poti', ameriško Apalaško pot. Kako na ta dosežek gledate sedaj, ko je od njega preteklo že nekaj let? Bi se na to pot odpravili še enkrat?

Foto: Jakob J. Kenda Na pot gledam bolj ali manj tako, kot sem pred petimi leti, ko sem jo prehodil: to je nekaj, kar bi lahko prehodil čisto vsak. Še zmeraj sem tudi prepričan, da bi si vsak moral vsaj enkrat v življenju vzeti čas za takle krepek sprehod in si s tem predvsem vzeti čas zase. Samo odločiti se je treba. Sam bi se z veseljem še enkrat odpravil po Apalaški, a verjetno se ne bom: ne le, da je dolgih poti toliko, tudi vsaka je nekaj čisto svojega in če bo res spet kdaj prilika, bi se raje preizkusil še na kakšni drugačni.

Svojo štirimesečno pohodniško izkušnjo ste strnili na 360 straneh večkrat nagrajenega potopisnega romana Apalaška pot. Zakaj roman, zakaj ne samo potopis?

Ker je bila pot tako lepa, je bilo to izkušnjo nujno preliti v literarno formo: literaturo smo vendar iznašli prav zato, da bi bili sposobni primerno opisati takšne reči, saj jih s suhoparno dokumentaristiko pač ni mogoče. 

namig Tako se po Ameriki da potovati 'zastonj'

Kaj vas je na poti najbolj presenetilo? 

Po nekaj tednih sem dobesedno bušnil v smeh, bilo mi je, kot bi postal glavni junak kakšne daljnovzhodne modrosti: šel sem prek pol sveta ... da sem prišel domov! Zavedel sem se namreč, da je tam prav tako kakor tu: ne le, da je teren Apalačev tako podoben slovenskemu, našim grapam, neskončnim gozdovom, strmim bregovom. Tudi ljudje so čisto takšni. Ameriški pohodniki so me enkrat sumničavo povprašali, če res še nikdar nisem bil pri njih. Tako nenavadno se jim je zdelo, da se tako dobro znajdem med njihovim rovtarji.

Foto: Jakob J. Kenda

Pot ima vzponov za 16 višin Everesta, po njej večino časa hodiš v dežju. V knjigi ste omenili, da vas pot depersonalizira. Kaj to pomeni? 

Res je, Apalaška pot je kar lepo poskočna, tudi padavin je precej in sploh jih je bilo tistega deževnega leta. Ampak dolgim potem prav takšne lastnosti pomagajo izpolnjevati njihove posebne smisle in cilje. Eden izmed teh smislov je gotovo depersonalizacija: ločiš se od sebe in se zato vidiš natanko takšnega, kakršen si. Spoznaš se. 

Popotnik "V Sloveniji smo veliko bolj zaprti, vsi živimo svoja življenja, ločena od drugih"
Znani ste tudi po svojih izvrstnih prevodih Harryja Potterja. Niso prevajalci bolj sedeči ljudje, živeči v tujih literarnih svetovih, kako gre to skupaj s planinstvom?

To o sedečih in v nekih oblakih živečih prevajalskih menihih je bolj mit. Pravzaprav poznam kar nekaj prevajalcev, ki se ravno zaradi svojega sedečega posla radi tako ali drugače razgibavajo. In jaz sem se na to tujo pot podal deloma tudi iz profesionalnega zanimanja: prevajalec mora vsekakor do obisti poznati kulturo, iz katere prevaja, jaz pa v ZDA še nikdar nisem bil dlje časa, kaj šele, da bi se tako potopil vanje.

Kakšen pa je svet pohodnikov, ki se podajo na Apalaško pot? Kako ste doživljali ta svet in skupnost na poti? 

Foto: Jakob J. Kenda Glede tega je ena lepših plati Apalaške poti t.i. trail family. To so v bistvu tisti, ki so slučajno začeli hoditi v istem času kot ti in pač hodijo enako hitro. A potem vas pot zbliža in med vami se vzpostavi odnos, ki je res v marsičem podoben tistemu med člani družine. 

Na poti ste bili predvsem v stiku z Američani, ki jih je približno 90 %. V kolikšni meri je vaša predstava o Američanih zdaj drugačna od tiste, ki ste jo imeli prej? Imamo Slovenci o njih preveč popačeno mnenje? Ste imeli v Apalačih oziroma drugod po Vzhodni obali tudi kaj stika z ameriškimi staroselci?

Staroselcev na vzhodni obali že dolgo ni več, so pa postal bistveni del identitete tamkajšnjih ljudi: vsak pravi rovtar ti bo zagotovil, da je vsaj v manjšem delu potomec staroselcev. Tudi to je bilo zanimivo izvedeti, tako kot še marsikaj o Američanih. O teh je pri nas znanega mnogo več kot o marsikakšnemu drugem narodu, ampak seveda ti živa izkušnja dežele da toliko mnogo bolj večplasten vpogled vanjo. V tem je tudi moja predstava o Američanih zdaj drugačna: bolj jih razumem.

V romanu omenjate tudi probleme ameriškega zdravstva, v katerega sistemu ste se bali pristati zaradi morebitnih nevarnosti na poti. Kakšne vse pretijo na poti? 

Ameriški zdravstveni sistem je res drag: celo najvišja premija, ki jo lahko vplačaš pri naših zavarovalnicah, ne pokrije niti stroškov krajšega obiska bolnišnice v ZDA. Pri čemer pot seveda ni brez nevarnosti. Pri nas tarnamo, kako na gosto so se nam razpasli medvedje, na Apalačih jih je na kvadratni kilometer še nekajkrat več. Tudi kakšno zoprno bolezen lahko stakneš. Se polomiš, to so vendar hribi. In še marsikaj, konec koncev se med tamkajšnjimi sicer dobrimi ljudmi najde tudi kakšen, ki se rad s sekiro spravi na kakega planinca.

Intervju Jera Mušič: Vmes mi je zmanjkalo denarja
Da za pohodniško avanturo ni treba iti daleč stran, ste dokazali s svojim drugim potopisnim romanom, Transverzala. V tem priljubljenem potopisu namreč opisujete 1200 km dolgo slovensko planinsko transverzalo, ki vam jo je kot prvemu uspelo skleniti v krožno pot. Nanjo ste se odpravili od doma, prav tako ste imeli ob sebi oba otroka. Ste zato pot doživljali drugače? Kako dolgo ste se pripravljali, preden ste dejansko šli skupaj na pohod?

Foto: Jakob J. Kenda Jakob J. Kenda Z otrokoma smo se vsaj posredno za to avanturo pripravljali že od predšolskih leto, a neposredno nekaj zadnjih, ko smo v bistvu že iskali najboljše variante obstoječih poti, ki smo jih nato sklenili v manjkajočo polovico poti. In seveda je bila ta velika tura povsem drugačna tudi zato, ker sta me spremljala na njeni prvi polovici. To je bilo gotovo eno mojih najlepših doživetij v hribih: z otrokoma zgodnjih najstniških let do Primorske, prek njenih milih travnih vesin in nato globokega, gozdnatega sredogorja Notranjske in Dolenjske: kakšni krasni tedni!  

Bi se dalo potegniti vzporednice med slovensko transverzalo in Apalaško potjo? Katera vam je bolj pri srcu?

Če bi me kdo vprašal, katera mi je bolj pri srcu, moja mama ali moja hčerka, bi mu seveda odgovoril: obe. Tu nekje so tudi bistvene vzporednice med Transverzalo in Apalaško potjo in vsemi drugimi velikimi turami: v njihovih skupnih posebnih ciljih in smislih. Teh pa je toliko. Predvsem za mnoge mlade so kot tisti davni rituali iniciacije. Marsikdo se pride na pot iskat. Ogromno nas je radovednih: te poti so odsev svoje dežele in svojih ljudi, oboje boš težko videl jasneje kot na takšni poti. 

Foto: Jakob J. Kenda Jakob J. Kenda
Bi povedali o Transverzali za konec še kaj takega, da bi nanjo privabili čim več ljudi?

Že nekaj časa si prizadevam, da bi na Transverzalo privabil čim več ljudi. Nekaj jih bo gotovo tudi tale najin pogovor. Pa spletna stran transverzale. Prav tako priljubljeni roman Transverzala, ki opisuje naš domači projekt vzpostavitve kroga Transverzale. Še več pa verjetno vodnik, ki ga počasi ženemo proti tiskarni.