Prvič prenočim v mestu, Malinska je že polna življenja, vendar me ne mika, večer preživim sama, na terasi s krasnim pogledom. Procesiram prvadneva mojega Camina, vračajo se mi podobe in občutki s poti. Sem v nekem na pol meditativnem stanju. A v fizičnem telesu je prvih 55 kilometrov pustilo posledice.
Tukaj lahko preberete opis prvega in drugega dneva Camina Krk.
Boleče in utrujene noge
Tretji dan Camina Krk se pot začne v središču Malinske nato pa teče proti severnemu delu otoka in proti mestu Omišalj. Tretja etapa je dolga 19 kilometrov in naj bi bila najlažja, vendar zame ni tako. Čeprav je duh živahen in željan naprej, so noge boleče in utrujene. Imam tudi dva konkretna žulja. Čeprav poslušam nasvet prijatelja in sodelavca Saše in med vsakim počitkom sezujem čevlje ter sušim noge, je vročina naredila svoje.
Rajska cesta
Začne se dobesedno rajsko, po Rajski cesti, ki me ob morju pelje iz Malinske. To je ena najprijetnejših sprehajalnih poti na otoku. Pred stoletji so lastniki prepustili zemljo ob obali, da so tam lahko zasadili borovce in uredili stezico.
Res je lepo, zalivčki kličejo, Frida mi prinaša palčko in prosi, da jo vržem v morje. Nikoli se ne naveliča, palčka je njena najljubša stvar na svetu.
Pot nato pelje v gozd, ki se spusti proti Njivicam. Tam najdem velik zemljevid Camina. Pot je zelo dobro označena, a domačini o Caminu vedo malo.
Najboljša kava v Njivicah
Osrednja znamenitost v Njivicah je zgodovinska cerkev rojstva blažene Device Marije, ki je bila v začetku 20. stoletja zgrajena na mestu predhodnih sakralnih objektov. V tej prijazni pokrajini po imenu Poje je v antičnem obdobju stal letoviško-gospodarski kompleks oziroma podeželska vila, v sklopu katere je bila kasneje urejena zgodnjekrščanska cerkev. Zaželim si dobro kavo in res jo dobim. To je uradno: v Njivicah sem pila najboljšo kavo.
A štoparjev nihče več ne pobira?
Sence je malo, nebo brez oblačka, zelo toplo je za ta čas. Potka iz gozda pripelje do široke asfaltirane ceste, kjer sence ni sploh nobene. Ura se neusmiljeno pomika proti poldnevu, Frida se začne ustavljati, debelo me gleda, kaj res greva še naprej? Avtomobila nikjer nobenega.
Po naslednjem križišču se promet malenkost zgosti, Frida ima jezik do tal. Soparno je. Ni druge. Dvignem palec, prvič, drugič tretjič. Nihče ne ustavi. A štoparjev več ne pobirajo?
Ne gledam več oznak Camino, iščem senco
Vidim, da ne bo šlo več, Frida je omagala. Ne gledam več oznak Camino, iščem senco. In potem pokličem številko, za katero sem mislila, da je ne bom. Camino taxi.
Če doslej domačini niso veliko vedeli ali sploh vedeli za Camino Krk, taksist, ki me pobere, zgodbo pozna do podrobnosti. Bil je namreč eden tistih, ki je na lokacije vozil bratovščino sv. Jakoba, ko je leta 2019 po sledi srednjeveških romarskih poti na otoku Krku začela označevanje uradne hrvaške poti Camino v želji, da bi ta postala del evropske mreže Jakobovih romarskih poti. Po tem je organiziral mrežo taksijev, ki pomagajo Camino pohodnikom.
Dobro pozna pot, zato ga kličejo, ko se kdo izgubi. "Veliko vozimo pohodnike na Caminu, res zanimive in tudi smešne zgodbe se dogajajo. Vsako leto se povprečno zgubi en pohodnik, ponavadi je to pohodnik, ki hodi sam," razlaga. Spet smo tam, si mislim, a mi hoče povedati, da sem neumna, ker hodim sama? Zašla sem parkrat, na račun tega nabrala kar nekaj kilometrov več, a vedno sem vsaj približno vedela, kje sem.
Žal mi je, ker ne bom šla mimo najdišča Mohorov, ostankov rimskega mesta Fulfinum ter srednjeveškega gradu in poznoantične trdnjave na vzpetini pred Omišaljem, niti Omišalja. S taksijem grem naravnost v kamp Omišalj.
"Par let nazaj sem vozil mlajšo Nemko, ki je bila tudi s psom. Oba sta bila v odlični fizični kondiciji, a se je ženska tretji dan vseeno predala in odnehala," mi razlaga taksist. Ni mi všeč beseda predala, mu pravim.
Res nisem mislila, da bom na Caminu potrebovala pomoč. V moji glavi vre. Sem se predala? Bom sploh lahko nadaljevala? Bo kriza pokopala moj Camino Krk?
Se nadaljuje.