Kar tri četrtine oskrbovanih planinskih koč v Sloveniji je odprtih tudi v zimskem času, večinoma med vikendi in prazniki. To so v večini nižje ležeče in lažje dostopne koče, nekaj pa je takih tudi v visokogorju. Za vas smo izbrali pet koč, ki si jih lahko izberete kot pobeg v naravo tudi v zimskem času.
Planinska koča v Tamarju, 1108 m
Koča je postavljena na široki jasi na zgornjem koncu prelepe alpske doline Planice ter je z vseh strani obdana z verigo prečudovitih vrhov in mogočnih sten. Pot do planinske postojanke se začenja v dolini pod Poncami, ki je po večini obdana s smrekovim gozdom in je lahko prehodna tudi v zimskih razmerah. Gre za sorazmerno položno cesto, ki nam vzame slabo uro hoje, vendar je priporočljiva uporaba pohodnih palic. Nekateri si ob snežni odeji privoščijo celo tek na smučeh ali vožnjo s sankami, če je seveda na razpolago primeren prostovoljec za vprego. Gostoljubje v koči ni omejeno le na poletno sezono in zagotavlja tople obroke tudi pozimi. Nedaleč stran se nahaja gorski potok Nadiža, ki je prvi izvir Save Dolinke in predstavlja dodaten razlog za obisk.
Vojkova koča na Nanosu, 1240 m
Vojkova koča je ugnezdena v zavetrju gozdiča, na notranjem pobočju vrha, ki nosi ime Pod plešo. Nanos je značilen po pretežno prepišnem vrhu, ki je že na daleč prepoznaven tudi zaradi TV oddajnika. Dostopov do vrha je kar nekaj, priporočljivo je ubrati obljudeno pot iz Razdrtega, izbiramo pa lahko med strmo ali položno inačico. Optimalno je združiti obe možnosti, eno za vzpon in drugo za spust. V koči, ki je v zimskem času odprta med vikendom, med petkom od 15. in nedeljo do 16. ure, se lahko okrepčamo s toplimi enolončnicami in celo primorsko specialiteto njoki ter sladicami.
Koča Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 m
Čaven je greben nad Vipavsko dolino in s svojimi relativno skromnimi 1242 m nadmorske višine nudi dokaj lahkoten vzpon. Njegova prednost je, da ga je brez težav moč doseči tudi izven glavne gorniške sezone. V lepem vremenu se z vrha, ki je sicer porasel z drevesi, odpre prečudovit pogled na Snežnik, Vipavsko dolino in vse do morja. Občasno vrh pobeli snežna odeja, kar pa je prej izjema kot pravilo. Na vrh se iz Lokavca povzpnemo v dveh urah in pol.
Blejska koča na Lipanci, 1630 m
Pokljuka predstavlja pravcati raj za gobarje in ljubitelje gozda. Pohodništvo je izvedljivo skozi vse leto, pozimi običajno izkušnjo popestri prav poseben čar pravljičnega pokljuškega gozda. Izhodišče za pot proti Blejski koči predstavlja parkirišče na Rudnem Polju, pot pa je lahka in označena. Na cilj prispemo v slabih dveh urah zmerne hoje. Koča stoji na razgledni planini Lipanca, v grebenu nad pokljuško planoto, in ponuja prekrasen razgled na pokljuške gozdove ter okoliške vrhove. Koča je odprta skozi vse leto. Lahko pa nam nudi tudi kot vmesno točko do nekaterih zahtevnejših izletnih točk, kot sta Debela peč in Debeli vrh nad Lipanco.
Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m
Vršič ni znan le kot gorski prelaz, temveč služi tudi kot izhodišče za zahtevnejše ture. Drži tudi, da ni odprt skozi celo leto. Erjavčeva koča se nahaja na kranjskogorski strani, ob cesti, ki vodi nanj, in na razgledni vzpetini v bližini hudournika. Nudi razkošen razgled na ostenje Prisojnika, dobro pa je viden tudi naravno izklesan obraz Ajdovske deklice. Za nameček si lahko privoščimo tudi ogled sklopa Martuljških gora in Škrlatice. Mikavno je predvsem dejstvo, da je Erjavčeva koča odprta skozi celo leto in lahko predstavlja postojanko, v katero se vrnemo po okrepčilo po raziskovanju okolice.
Varnost je na prvem mestu
Seveda pa pred odhodom ne smemo pozabiti na varnost, saj zimske razmere narekujejo posebno previdnost. Gorski reševalci priporočajo, da pred izvedbo ture preverimo vremensko napoved in naredimo natančen načrt poti. Ob tem upoštevamo predvideno trajanje poti in zahtevan vzpon, predvsem pa svoje psihofizične zmožnosti in znanje uporabe varnostnih pripomočkov. V nasprotnem primeru se raje udeležimo organiziranih izletov, ki jih izvajajo planinska društva pod vodstvom vodnikov PZS.