Sedem ljudi nas že dobrih 40 minut ždi v majhni leseni koči globoko v gozdu. Pogovarjamo se šepetaje, zrak v hiško prihaja le skozi ozek dimnik in zato postaja vse bolj zatohlo. A se ne damo, vsaj ne še. Skozi okno napeto gledamo ali se bo grmičevje zganilo. Bo prišel? Jih bo prišlo več? Jih bomo res videli tako od blizu?

Opazovanje medvedov globoko v gozdu

Foto: S. H. H. Romeo Mance sedi zraven mene in mi v tem času kaže fotografije štirinožnih kosmatincev, kraljev živali Gorskega kotarja, medvedov. Romeo je fotolovec, s svakom sta pred leti globoko v gozdu zgradila majhno kolibo, posebej oblikovano opazovalnico za divje živali. Ko bo končno uspel urediti vse potrebne dokumente, bo manjšim skupinam obiskovalcev omogočal takoimenovani "bearwatching", opazovanje in fotografiranje medveda. "Obiskovalcem bi želel ob fotografiranju podati natančne in točne informacije biologiji, ekologiji in vedenju medveda," pravi. O medvedu Romeo ve ogromno, saj jih srečuje praktično vsak dan. 

Ko se medved postavi na zadnje noge

"Se nič ne bojite?" ga sprašujemo. "Medved napade zelo, zelo redko in prepričan sem, da me ne bo napadel kar tako," pravi smeje. "Do medvedov je treba imeti veliko spoštovanje, k sreči ga imam, saj sem vendar gost na njihovem terenu," nato resno doda. Človek naj bi imel 400-krat večjo možnost, da ga zadene strela kot pa, da ga napade medved. Medved, kot tudi druge zveri, se, če zavoha človeka, umakne. "Da boste v gozdu varni, bodite glasni, se pogovarjajte, pojte ali vsake toliko udarite s palico. Če zagledate medveda, preden vas vidi on, se počasi umaknite. Če se medved dvigne na zadnje noge, to ne pomeni agresije, pač pa hoče pogledati naokoli," nas uči Mance. Medved bo napadel le v primeru, ko se bo počutil ogroženega. 

"Dovolijo mi, da pridem v njihovo bližino"

Foto: S. H. H. V bližino opazovalnice prihaja več medvedov, nekateri so plašni in zbežijo ob vsakem šumu, nekateri pa so se že navadili na prisotnost človeka. "Dovolijo mi, da jih fotografiram tudi zunaj opazovalnice, v oddaljenosti pet do  deset metrov. Ampak to se zgodi izključno takrat, ko sem sam. Tudi, če so opazovalci za šipo, se obnašajo veliko bolj oprezno in negotovo," razlaga Romeo. K opazovalnici trenutno prihaja medvedka z mladičema, ki ju bo, ker sta moškega spola, kmalu nagnala od sebe. Samice namreč ostajajo na svojem področju, medvedi pa vandrajo okoli in naredijo na sezono tudi po 300 kilometrov. Medvedka se pari z različnimi samci in mladički imajo lahko različne očete. Ob rojstvu tehtajo zgolj 300 gramov in izjemno hitro rastejo, saj je medvedje mleko najbolj hranljivo mleko sesalcev.

Potrpežljivost in umirjenost

"So dnevi, ko naredim več deset krasnih fotografij, Foto: Romeo Mance včasih pa mine več dni, ko nobene. Treba je biti potrpežljiv in umirjen ter ne pričakovati preveč," razlaga Mance. A nas potrpežljivost mineva. Pri tem je ključen podatek z Romeove kamere na drevesu, ki beleži obiske medvedov na območju, kjer jim pred opazovalnico pušča hrano. Pol ure pred nami so se namreč medvedki tam že pogostili s koruzo in kruhom in zato je manj verjetno, da se bodo danes še vrnili. Ko se začne temniti, se nekoliko razočarani odpravimo.  

Iz oči z oči z medvedom

A že naslednji dan stojim z očmi v oči z medvedom. Pravzaprav z več medvedi, a med nami in 350 kilogramskimi kosmatinci je vendarle žična ograja in električni pastir, medvedi, navajeni ljudi, se pravzaprav ne zmenijo zame.

V zavetišču za medvede v liški vasici Kuterevo trenutno živi devet medvedov, v katerih življenje so se, ko so bili še mladiči, vmešali ljudje.  Foto: S. H. H. "Niti nisem velik ljubitelj medvedov niti ne menim, da so lovci morilci," Ivan Crnković Pavenka, vodja zatočišča, ko s skupino novinarjev sedemo v njegove prostore in se trudimo razumeti, kaj nam ta zgovorni in precej samosvoj filozof, sociolog ter pedagog želi povedati. 

Pavenka razlaga širšo sliko tega res unikatnega projekta v vasi Kuterevo, kjer ljudje od nekdaj živijo v sožitju z medvedom, oziroma sedmimi medvedkami, ki imajo v tej okolici svoje območje.

Prebivalci Kutereva so navajeni, da zjutraj na cesti pred svojo hišo odkrijejo medvedje iztrebke. "Nič ni vmes, niti policije, vojske, a ne dogaja se nič hudega. V Gorskem kotarju, v Liki na Velebitu imajo volk, medved in ris pravico živeti," razlaga Pavenka in našteva območja, kjer imajo ljudje z medvedi velike težave. "Sprašujejo nas, kako nam to uspeva. Del odgovora je frugalnost," pravi. Frugalnost, ki pomeni preprostost umirjenost, skromnost, mu je ljuba beseda, ki odraža njegov način razmišljanja. "Del med divjino in civilizacijo, ker so ljudje frugalni, v ravnotežju, kjer je možno sobivanje vaške skupnosti in divje narave, je odgovor na to, kaj morajo narediti drugi, ki želijo ponovno na svojem območju imeti medveda in živeti z njim."

Foto: S. H. H. S frugalnostjo Pavenka skuša čim bolj "okužiti" prostovoljce, ki s celega sveta prihajajo živet in delati v Kuterevo, kjer zbirajo deževnico, kuhajo na ognju in hodijo na potrebo na kompost. "Od države ne zahtevamo denarja, ne sprejemamo denarja za medvede, pač pa za ljudi, ki prihajajo sem kot prostovoljci, ki preizkušajo enostavni način življenja," razlaga o svojem projektu. 

Po štirih dnevih si medvedek zapomni, da je človek njegov vir hrane

Foto: S. H. H. Zavetišče za medvede so odprli pred 22 leti. "Za medvedke, ki niso krivi, da so vzgojeni po človeško, in niso več sposobni živeti v naravi. Po štirih dnevih si medvedek zapomni, da je človek njegov vir hrane, če se vrne v divjino, bo umrl, oziroma prihajal v vas in delal težave," razlaga Pavenka.

Mama medvedka medvedjega mladiča odžene po prvem zimskem spanju, poiskati si mora svoj teritorij,.To je najbolj kritično obdobje za preživetje medveda, saj mu je takrat sovražnik lahko tudi lastni oče, ki mladega medvedka poje. Takšni medvedki tako velikokrat končajo v naročju človeka, kjer pa seveda ne morejo ostati in bi jih bilo treba ubiti. In za te medvede je nastalo zavetišče v Kuterevem.  

Prostor medvedov obkrožen s civilizacijo

Medvedka ima letno dve, tri, včasih celo štiri mladičke in glede na to, da na tem območju Hrvaške živi med 1000 in 1200 medvedov, bi to pomenilo letni prirast okoli 250 medvedov. "Medvedke morajo kotiti, prostor pa se ne more širiti, ker je civilizacija naokoli, zato je potrebna regulacija države, da ljudem ni treba bežati pred divjino," pravi Pavenka. Hrvaški lovci tako letno postrelijo okoli 100 medvedov. 

Diplomatska šola za medvede

Foto: S. H. H. Najstarejši medved v zavetišču Kuterevo naj bi imel okoli 50 let, precej več, kot bi doživel v naravi. Oskrbniki mu tukaj skušajo pripraviti čim bolj naravno okolje, zato jim tudi hrano skrijejo, mečejo med vejevje. "Tako se ukvarjajo z iskanjem hrane in ne gledajo drug drugemu v krožnik in ne prihaja do incidentov," razlaga Pavenka. Sam v njihovo neposredno bližino menda, od incidenta, ko je medved napadel enega od prostovoljcev in se je moral z njim "zravsati", ne prihaja več. "Če pa kdaj pa tega ne bom priznal," pravi Pavenka. "Po 22 letih smo postali strokovnjaki, ne razmišljamo več v smislu ubogi medved, pač pa v smislu, da se mora tudi medved naučiti diplomatske šole, če hoče preživeti. Premalo vemo o medvedu in tudi medved ne ve veliko o nas. Pozna nas samo s slabe strani, tam, kjer ga ogrožamo, tam, kjer se nas mora bati, ker nosimo puško. Pravzaprav se učimo od medveda priti do spoznanj, kako mu lahko pomagamo."