BBC je raziskal kulturo dajanja napitnin v različnih državah po svetu, ki se od kraja do kraja precej razlikuje. V Franciji na primer "service compris" pomeni, da je napitnina že vključena v račun. V drugih krajih, zlasti v vzhodni Aziji, je pomanjkanje kakršne koli tradicije dajanja napitnin vir ponosa. Združene države Amerike so spet zgodba zase, saj je tam kultura prav nasprotna - dajanje napitnin je skorajda nujno.
Kako torej ravnati v tujih državah?
Japonska
Marsikdo si Japonsko predstavlja kot neke vrste asketski raj, kjer smeti sploh ni, nepopolnost (ali wabi-sabi) je čaščena, družbene norme pa so zelo stroge - ni zaželeno hoditi in hkrati jesti, na javnem prevozu bodite raje tiho, ne kažite na objekte ali ljudi z rokami, ne brišite si nosu v javnosti ... Gre pa tudi za kraj, kjer napitnina ni le neobičajna praksa, temveč prejemnika celo spravi v zadrego.
Ker imajo Japonci kulturo storitev brez napitnine, raje dvakrat premislite, preden pustite natakarju drobiž, čeprav ste le želeli izraziti svojo hvaležnost.
Velja pa ena izjema: v ryokanih, tradicionalnih japonskih penzionih s tatamijem, lahko popotniki pustijo denar za nakai sana (strežnika v kimonu, ki pripravi vašo hrano in futon), vendar le, če je vse pravilno opravljeno. Napitnine ne dajajte osebno; namesto tega zapečatite bankovce v posebej okrašeno ovojnico.
Egipt
Globoko zakoreninjena družbena norma v severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v južni Aziji je koncept bakšiša - napitnine. Neposredno jo lahko zahtevata taksist ali turistični vodnik, posredno pa tudi prodajalci na bazarju, vendar na koncu pomeni isto: spodobi se dati darilo ali majhno napitnino, ne glede na ponujeno storitev.
V Egiptu so takšne napitnine običajne za delavce v restavracijah, voznike taksijev, turistične vodnike in hotelsko osebje, pa tudi za odpirače vrat, osebje v straniščih, varnostno osebje in lastnike trgovin. Dolarji so dobrodošli, prav tako egiptovski funti, dovolj je že en dolar.
Tudi v najsodobnejših kitajskih velemestih, kot sta Peking in Šanghaj, delavci napitnin ne pričakujejo. Še več - nekoč je bilo dajanje napitnin celo prepovedano.
Eno od kitajskih načel je namreč, da so vsi ljudje enaki in nihče ni služabnik drugemu; in namigovanje večvrednosti nad nekom drugim je že dolgo tabu.
Napitnina se zlasti v manj obiskanih mestih lahko smatra kot podkupnina, vsekakor pa velja za znak nespoštovanja.
Toda rast kitajskega turizma in asimilacija številnih zahodnih običajev vodita k postopnim spremembam, pravi Maggie Tian, organizatorka potovanj na Kitajsko. Čeprav Kitajci še vedno nimajo navade dajati napitnin, je sprejemanje napitnin zdaj vseeno bolj družbeno sprejemljivo, zlasti v večjih mestih, kjer je veliko tujih prebivalcev in obiskovalcev. Če ste na obisku, dajte nosačem, turističnim vodnikom in natakarjem majhno napitnino za storitve, svetuje: "Kljub zgodovini bodo domačini hvaležni."
Malo držav jemlje kulturo dajanja napitnin tako resno kot ZDA. Včasih je tujemu popotniku težko razložiti, zakaj je temu tako. Navada je, da se na račun doda 20–25 % zneska, a napitnina predstavlja izziv tako za domačine kot za obiskovalce.
Pričakovani znesek se je eksponentno povečal, porast možnosti dajanja digitalne napitnine pa je še bolj otežil celotno prakso.
Če je osebje premalo plačano in je odvisno od napitnin, več trgovcev na drobno, od bencinskih črpalk do Starbucksa, zdaj dodaja neobvezno plačilo storitve nekoč enostavni prodaji na blagajni. Bistvo je v tem, da lahko skoraj vse zdaj z napitnino stane dodatno.
Če ne boste dali napitnine, vas natakar morda sploh ne bo več postregel.
"ZDA imajo kulturo dajanja napitnine kot nikjer drugje," je za BBC povedal organizator potovanj Peter Anderson. "Pred kratkim sem v New Yorku kupil steklenico vode v trgovini in pri plačilu so me prosili za napitnino. Toda vodo sem pobral sam, jo odnesel na pult in plačal. Kljub temu so pričakovali, da bom pustil 20 %. Na preveč mestih je to le način, kako osebju plačati nižjo plačo in več stroškov prevaliti na stranko."
Napitnina je navada vsiljena s strani neoliberalnega kapitala!
Ja, japonci so žal še vedno preveč zlobni , podobno kot kitajci in mohamedanci.