Ne le, da je do Korčule veliko dlje, kot do Krka, kjer sem prehodila Camino Krk, tokrat grem na Camino v organizirani skupini. "Na Caminu Krk sem uživala v samoti, tokrat bom tkala vezi," si pravim. Romanje po poteh Camina Korčula organizirata Hrvaška turistična skupnost v Korčuli in Bratovščina Sv. Jakoba Hrvaške, prepleteno bo z vero in verskimi obredi. Pot tokratnega vikend romanja vodi po severni strani otoka, prehodili bomo okoli 60 kilometrov.
V petek zjutraj se nas na glavni avtobusni postaji v Korčuli zbere za dva velika avtobusa in enega manjšega. V tem sem tudi jaz. Čeprav je ura šele osem, odmevata smeh in glasno govorjenje. Kmalu ugotovim, da se večina pohodnikov že pozna, so domačini ali pa so se spoznali na kakšnem od prejšnjih romanj po Caminu Hrvaška. Priložnosti je veliko, Camino Hrvaška skupno meri okoli tri tisoč kilometrov. Najstarejša na novo markirana etapa je Slovencem dobro poznan Camino Krk, ki šteje okoli pet let. Camino Korčula pa je najmlajši, star šele pet mesecev. Trasa je krožna in meri, če se na poti kljub oznakam ne izgubite, 158 kilometrov. Na severni strani vodi po poteh blizu obale, na južni strani pa popelje tudi precej v notranjost otoka.
"Blagoslovljen romar, ki iščeš resnico!"
"Blagoslovljen bodi romar, ki ugotoviš, da se pravi camino začne šele s prihodom na cilj," pravi župnik v Katedrali Sv. Josipa v Veli Luki. Naša pot se začenja z romarskim blagoslovom.
"Blagoslovljen bodi, romar, če imaš nahrbtnik prazen, a srce polno občutkov in veselja. Blagoslovljen romar, ko spoznaš, da en korak nazaj, da bi nekomu pomagal, pomeni več kot stotine korakov naprej, ne da bi pogledal čez ramo. Blagoslovljen romar, ki nimaš dovolj besed zahvale za vse, kar te preseneča na poti. Blagoslovljen romar, če iščeš resnico in iz Camina ustvariš življenje in iz svojega življenja pot. Blagoslovljen bodi, romar, ki na poti spoznavaš sebe in si za to daš čas, brez hitenja," nas blagoslavlja župnik. Besede blagoslova me ganejo v svoji lepoti in pomenu.
"Ko sem na Caminu, čutim bližino mrtve hčerke."
"Hodimo v skupini, tempo bo prilagojen najpočasnejšemu v skupini. Kdor se oddalji od skupine, je v offsajdu," piko na i župnikovemu nagovoru postavi Goran. Goran je največji med nami, kadar koli ga lahko vidiš v skupini. Kasneje izvem, da je Irenin mož. Z Ireno, prijetno žensko srednih let na Caminu deliva veliko korakov. Razlaga mi, kako sta z možem pred leti odšla na "pravi" Camino Campostela, kako je po tem postal veren in kako sta od takrat letno na več Caminih. Potem mi pokaže metuljčka cekinčka. "Vedno me obletavajo, ko sem na Caminu, ti rumeni metuljčki. Občutek imam, da z njimi k meni prihaja moja hčerka, ki je umrla pri porodu," mi pove. Vsak na Caminu ima svoj razlog, da je tukaj.
Še preden krenemo, v knjižice vtisnemo prve pečate. Hrvaške romarske knjižice so enake tistim na kaminih v Franciji, Španiji … in lahko pohodniki uporabljajo tudi tam. Še nujno prvo skupinsko fotografiranje, res nas je veliko, okoli 170. Iz Vele Luke se začnemo kmalu vzpenjati na pobočje ob zalivu. Prvi pohod bo za našo veliko skupino, nekoliko krajši od siceršnje poti, ki pelje še po zaledju Vele Luke. Domačini pravijo, da ga je vredno videti in celo, da ima posebno energijo.
Oliverjev grob poln cvetja
Začenjajo se nam odpirati razgledi na dolg, pred vetrovi severnimi in južnimi vetrovi dobro varovan zaliv Vela Luka. Ta del Korčule je najbolj poseljen del otoka. Med vzponom prečkamo pokopališče. Ko hodimo med nagrobniki, nekdo pred mano vzklikne: "Tukaj je, tukaj je Oliverjev grob!" Šest let je minilo od smrti velikana hrvaške glasbe Oliverja Dragojevića, na grobnici je položenega ogromno cvetja.
Eden najbolj priljubljenih hrvaških pevcev je bil popularen tudi pri nas. "V Veli Luki je število slovenskih turistov še veno med najvišjimi. Veliko jih ima tukaj vikendice. Mnogi so prišli zaradi Oliverja. Slovenci so zelo radi hodili na njegove koncerte in po koncertu jih je vedno povabil na Korčulo," mi razlaga Dorjan Dragojević iz Turistične skupnosti Vela Luka.
Skrivnostna jama
Ko je za nami prvi vzpon, posedemo ob vhodu Vele Špilje, Spilje ji pravijo domačini. Velika jama deluje skrivnostno. Je oblike ovalne dvorane v katero se vstopi skozi kakih deset metrov široka vrata. Dolga je 50 metrov, široka do 30 metrov, na 17 metrov visokem kupolastem stropu pa sta dve odprtini, skozi katera dnevna svetloba osvetljuje prednji del dvorane.
Tukaj so našli človeške ostanke, kosti domačih in divjih živali pa tudi rib, ognjišč … Jama je bila v prazgodovinskih časih, v času paleolitika do bronaste dobe, dom človeškim skupnostim, tukaj so pokopavali tudi svoje pokojne.
"Na Caminu je vedno vse v redu"
Nato še nekaj lažjega vzpona med makijo in gozdom, nato spust in potem položna pot. Nekateri med hojo molijo rožni venec, nekateri se pogovarjajo o veri.
Nekaj časa kilometre delim z Nikolino iz Dubrovnika. Na pohod je prišla kljub močnim bolečinam v kolku. Zdravniki ji govorijo, naj počiva, a ona posluša klic, mi razlaga. "Bog vse uredi, Bog naredi tako, kot je treba. Odkar sem življenje predala Bogu, je vse lažje," razlaga. Srečava se tudi drugi in tretji dan. Vsakič mi z bolj vedrim obrazom pravi: "Vse je v redu!" Ja, na Caminu je vedno vse v redu. Četudi se ne morem šteti med verne pa imam na Caminu vedno znova občutek, da se mi nič ne more zgoditi. Da nekdo, ki sem se mu prepustila, skrbi zame.
Resničnih skrbi na poti nimamo veliko, če komu zmanjka vode, lahko dotoči pri dekletih, ki sta del ekipe organizatorjev in nas na poti spremljata z avtomobilom. Na čelu skupine je Mirko iz Jakobove bratovščine, na koncu kolone pa druga članica bratovščine, nihče se ne more izgubiti, četudi spregleda rumeno puščico. Na delih asfaltirana cesta nas pelje skozi makijo in gozd pa bliže k obali, kjer so posejane počitniške hiške s čudovitimi razgledi na sosednji otok Hvar.
Odpirajo se nam razgledi na zalivčke s kristalnim modrozelenim morjem. Hišk je potem vedno manj, obdajajo pa nas nasadi z oljk po katerih so položene preproge cvetic. Vreme je krasno, sije sonce, a ni prevroče. Ko po skorajh 18 kilometrih pridemo na cilj, v malo ribiško vasico Prigradico, mi je celo malo žal, da je etape prvega dne že konec.
Več fotografij si lahko ogledate v galeriji zgoraj.
Reportažo z drugega dne Camina Korčula lahko preberete tukaj, tretji dan je opisan tukaj.
sergeja.hadner@styria-media.si
jaz pa cutim bedarijo
Je napisala Sergeja, da so se zbrali na kolodvoru v Korčuli. Sicer me ni bilo tam že nekaj let, in …
Jaz pa ob članku čutim reklamo!