Predvsem julija, ko so temperature najvišje, na paradižniku pogosto opazimo, da so listi povsem zviti. To je bolj izrazito pri spodnjih kot pri listih višje na rastlini. Če na zvitih listih opazimo tudi, da rumenijo je razlog za preplah tu. Vendar je ta odveč. 

Paradižnik se odziva na vročino

Zviti listi ne pomenijo bolezni, niti to ne pomeni, da rastlini primanjkuje hranil. Z zvijanjem listov se paradižnik odziva na visoke temperature in velika temperaturna nihanja ter močno sončno obsevanje. To je njegov obrambni mehanizem, s katerim nekoliko upočasni izgubo vode skozi liste.

Zato je skrb, da morda ne bo plodov ali da se ti ne bi razvijali in dozoreli, odveč. Vsekakor pa je v takšnih vremenskih razmerah dobro paradižniku pomagati. Nad njim lahko razpnemo zaščitno mrež, ki mu bo nudila nekaj sence. Če raste v rastlinjaku, je dobro, da je ta prekrit s polivinilom, ki zagotavlja UV-zaščito. V rastlinjakih je treba poskrbeti še za zračnost, saj dnevne temperature v njih lahko zelo narastejo.

Zvite liste, ki rastejo pod prvimi plodovi, odrežemo

Tako preprečimo njihovo močenje med zalivanjem in posledično razvoj plesni. Hkrati zmanjšamo količino zelene mase, zaradi česar je več hranil na voljo za plodove. Še vedno odstranjujejo tudi zalistke in tako preprečimo nastanek več vrhov in razvejanost rastline. Pri paradižnikih velika zelena masa namreč ne pomeni več plodov, temveč prav nasprotno. 

Če na zvitih listih opazimo svetle lise, to pomeni, da rastlini primanjkuje magnezija. Ta pojav ni redek, še posebej, če smo paradižnikom dodajali veliko kalija in kalcija. Magnezij jim dodamo prek listov. 

Paradižnik potrebuje približno štiri litre vode na dan

V vročih dneh pa je treba predvsem poskrbeti, da imajo paradižniki dovolj vode. Nasvetov, koliko je ravno prav, je veliko. V pogovorih z vrtičkarji ste zagotovo slišali, da je treba paradižnik zalivati vsako jutro in zvečer, drugi prisegajo na zalivanje enkrat na dan, tretji vztrajajo, da je dovolj vsake tri dni. Tudi o primernih količinah vode se ne strinjajo. 

Vsak ima lahko prav, še posebej, če mu paradižniki uspevajo. Pa vendar velja pri zalivanju izhajati iz dveh bistvenih dejstev: odrasla rastlina v času nastajanja in zorenja plodov potrebuje približno štiri litre vode na dan in veliko bolj učinkovito je redkejše in obilno zalivanje v globino kot vsakodnevno plitko zalivanje. 

Foto: Profimedia zelenjavni vrt Zalivamo obilno in globoko

Voda mora prodreti do globine približno 30 centimetrov. Tako bo rastlina lahko črpala bolj globoko in dlje, saj se zemlja okoli nje ne bo tako hitro izsušila. Zato je bolje, da rastlini na enkrat dodate 10 do 12 litrov vode vsake tri dni, namesto vsak dan po štiri litre ali celo vsak dan zjutraj in zvečer po dva. 

Če boste rastlini dvakrat na dan dodali po dva litra vode, ta ne bo prodrla globoko, temveč boste namočili zgolj zgornjih nekaj centimetrov. Zemlja okoli korenin se bo bistveno hitreje izsušila. 

Manj vode, če je okoli rastlin zastirka

Na pogostost zalivanja in količino vode vpliva tudi to, ali paradižniki rastejo na tleh ali v visoki gredi, ter to, ali je okoli njih zastirka ali ne. Prst v visokih gredah se običajno izsušuje hitreje kot na gredi na tleh, na drugi strani pa zastirka izsuševanje precej upočasni. Zato je pred vsakim zalivanjem najboljše preveriti, ali je prst morda še vlažna in količino vode prilagoditi temu. 

Izkušnje kažejo, da zaradi zastirke na gredah, velja za tiste na tleh in visoke, tudi pri visokih temperaturah, zadostuje, če paradižniku vsak tretji dan dodamo le osem do 10 litrov vode. Če so temperature pod 30 stopinj Celzija pa to lahko naredimo celo vsak četrti dan. 

Najboljše je namakanje

Pomembno je, da je zalivanje enakomerno, torej na tri do štiri dni. Nikoli ne smemo rastlin brez vode pustiti toliko časa, da bi se zemlja okoli korenin povsem izsušila. To zanjo namreč predstavlja šok, zaradi tega lahko razvoj plodov upočasni ali pa celo zastane. Preobilno in prepogosto zalivanje pa lahko povzroči pokanje plodov. 

Foto: Profimedia zelenjavni vrt Še eno zlato pravilo velja za zalivanje paradižnikov. Nikoli jim vode ne dodajamo po listih, torej jih ne zalivamo s cevjo, na koncu katere je razpršilnik. Vedno jih zalivamo pri tleh, tako da ne omočimo niti spodnjih listov, če jih še nismo porezali. Curek iz cevi naj ne bo premočen, da ne bo zbil zemlje. Najbolj učinkovit pa je sistem namakanja prek namenskih cevi.