Poleti je temperatura v mestih tudi za več kot deset stopinj Celzija višja kot na podeželju, saj zaradi razgretega asfalta, betona in streh nastajajo tako imenovani toplotni otoki. Ozelenjene fasade (in strehe) so idealne za hlajenje v središču mesta, saj delujejo kot naravne klimatske naprave: rastline v poletni vročini v okolico oddajajo vodo, ki hladi ozračje, poleg tega stavbe ščitijo pred dežjem, točo, vetrom in UV-sevanjem, pozimi pa imajo na stavbo izolativen učinek.
Zelenje ščiti fasado
Zelenje fasadi ne škodi, nasprotno: ščiti jo, saj zid ohranja suh in posledično bolj trajen – zaradi manjšega nihanja temperature in občutno manjšega vpliva UV-žarkov se namreč upočasni razpad materialov. Kakor pravi energetski svetovalec Bojan Žnidaršič, temperatura na površini zidu, obraslem z zelenjem, niha od minus 5 do plus 25 stopinj Celzija, na golem zidu pa od minus 15 do plus 60 stopinj Celzija. Prednosti z zelenjem obrasle fasade je po njegovih besedah še več: listje lovi prašne delce in predeluje agresivne snovi iz ozračja, s čimer se izboljša kakovost zraka (zelenje tvori kisik in izrablja CO₂ iz zraka), deloma duši zvok, poleg tega pa zagotavlja svojevrstno bivalno okolje žuželkam.
Izbira rastlin je odvisna od tega, katero stran objekta bomo ozelenili. Za fasado na severni strani so najbolj primerne zimzelene rastline, na južni bodo najbolje uspevale listopadne.
Pravila za saditev rastlinja, ki naj bi uravnavalo temperaturo za zidovi, so preprosta: čim bolj gosta je vegetacija, tem bolje bo opravljala svojo nalogo tako v vročini kot tudi v mrazu. Za severne stene je tako dobra izbira bršljan, ki je zimzelen in se gosto razraste, med listi in zidom pa ostane zračna plast, ki blaži sunke vetra. Zahodna stran naj bi bila zelena pozimi ali poleti, enako velja za vzhodno stran. Južna naj bi bila zelena poleti; gosto zelenje bo preprečevalo pregrevanje prostorov v notranjosti. Pozimi in spomladi, ko je rastlina brez listov, bo sonce ogrelo zidove, s tem pa za kakšno stopinjo tudi notranje prostore.
Brez konstrukcije
Vzpenjavke ali popenjavke, kot sta bršljan (Hedera helix) in divja trta (Parthenocissus quinquefolia), ne potrebujejo dodatne konstrukcije, ampak se kar same pritrdijo na fasado s posebnimi oprijemalnimi organi. Bršljan je zimzelena rastlina in uspeva tudi v popolni senci, zato ga sadimo tudi ob severnih stenah. Listje divje trte pa se pozno jeseni bohoti v čudovitih barvah.
Večina drugih popenjavk potrebuje oporo, ki je lahko iz lesenega ali kovinskega ogrodja, rešetk, napenjalne žice, vrvi, železa, plastike ali kombinacije vsega naštetega. Vsaka opora ni primerna za vsako rastlino, nekatere, denimo, se ne morejo vzpenjati po napenjalni žici, drugim ta zadostuje. Na splošno pa velja, da mora biti opora čim bolj trajna. Strohnelo ali kako drugače poškodovano leseno oporo, ki jo je rastlinje že dodobra obraslo, bomo namreč težko popravili, ne da bi z nje »potrgali« zelenja. Takšna opora je zato primerna, če smo zasadili enoletne rastline in za tiste, ki ne zrastejo posebej visoko.
Bolje je torej izbrati trajnejši material. Oporo oziroma konstrukcijo lahko pritrdimo bodisi neposredno na steno bodisi 10 do 20 centimetrov od zidu. V obeh primerih je rastlina posejana tla, v posodo le izjemoma. Žnidaršič pri tem poudarja, da je treba dežju zagotoviti neoviran dostop do korenin (pod napuščem ali nadstreškom bo rastlinam primanjkovalo vode), samim koreninam pa omogočiti nemoten razvoj in hkrati preprečiti, da bi z razraščanjem poškodovale temelje stavbe. Prav tako je treba z obrezovanjem preprečiti poganjkom, da pridejo v žlebove, odprtine za zračenje, odtočne cevi, pod kable, okenske police, vrata ...
Bolj zahtevne so tako imenovane zelene stene, ki pa se vsaj pri nas še niso množično uveljavile, čeprav je prednosti tovrstne ozelenitve po besedah Bojana Žnidaršiča veliko. Med njimi velja omeniti zlasti zmanjševanje hrupa in prahu, izboljšanje mikroklime, možnost pridelave zelenjave, začimb in dišavnic na neizkoriščenem vertikalnem prostoru v urbanih naseljih, možnost čiščenja vode skozi rastni substrat iz ekspandiranih vulkanskih kamenin, privabljanje koristnih žuželk in ptic, širjenje prijetnih vonjav ob cvetenju aromatskih rastlin. Pri zelenih stenah pravzaprav ne gre samo za steno, ampak za celoten sistem, v katerega lahko sadimo in sejemo različne rastline, sistem namakanja pa poskrbi, da so vedno preskrbljene z vodo. Kupiti je mogoče tudi posamezne panele, ki jih nato po želji dopolnjujemo.
Namesto vzpenjavk – sadje
V preteklosti je skoraj ob vsaki hiši tik ob steni raslo sadno drevje, danes to vidimo le še ob kakšni zidanici. A dejstvo je, da lahko vzpenjavke nadomestimo z nasadom tako imenovanega špalirnega sadja, seveda ob tistem zidu, ki je na podnebno ugodni strani. Za takšen nasad niso primerne vse vrste sadja, najboljše so marelice, hruške, breskve, tudi višnje (te uspevajo tudi na severnih stenah), jabolka le izjemoma (na jugovzhodnih ali severozahodnih straneh). Druge vrste sadja, vključno z vinsko trto, najbolje uspevajo na južni strani, saj potrebujejo toploto.
Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.
ko je vse lepo zeleno ali rdeče in potem še cveti al ne, je lepo, tudi slikce so lepe, ampak …