Razlog za visoke položnice, ki so jih v Velenju za december dobili odjemalci toplote iz daljinskega sistema ogrevanja, naj bi bila, tako pristojni, izjemno visoka poraba, približno dvakrat višja kot drugod po Sloveniji, kjer se ogrevajo s toploto iz podobnih sistemov. 

Pri preverjanju, zakaj je poraba toplote v velenjskih blokih tako visoka, smo naleteli tudi na pripombo, da je vzrok lahko tudi učinkovitost daljinskega sistema. Toplotne izgube, ki se pojavijo na sistemu, bi lahko bile eden od vzrokov za visoko porabo in posledično visoke zneske na položnicah. 

Učinkovitost daljinskih sistemov smo preverili v petih mestih. V Celju in Velenju, kjer je končna maloprodajna cena toplote med najnižjimi, v Ljubljani, kjer je cena relativno nizka, ter v Mariboru in Trbovljah, kjer so cene med najvišjimi. 

Toplotne izgube od 14 do 30 odstotkov

Dejstvo je, da imajo popolnoma vsi sistemi daljinskega ogrevanja toplotne izgube, enako velja tudi za plinski sistem oziroma za proizvodnje enote, tudi na primer individualni hišni kotli na plin, kurilno olje ali lesno biomaso. 

„Izgube so normalen del sistemov daljinskega ogrevanja in nasploh vseh sistemov prenosa energije. Izkoristek sistema daljinskega ogrevanja je odvisen od več dejavnikov, kot so uporaba energenta, uporaba kotla, zunanja temperatura, ki je močno povezana z odjemom, starost omrežja, okvare na omrežju, dolžina omrežja in gostota odjema,“ pojasnijo v Energetiki Celje, kjer je izkoristek vsak mesec različen in se giblje med 70 in 85 odstotki. 

Razvodni sistem daljinskega ogrevanja Mestne občine Maribor v skupni dolžini približno 40 km ima ob celoletnem 24-urnem obratovanju na letnem nivoju okrog 16 odstotkov toplotnih izgub, lani pa so znašale 17,8 GWh toplotne energije, povedo v Javnem holdingu (JH) Maribor.

Malenkost nižje, 14-odstotne so povprečne letne toplotne izgube distribucijskega sistema daljinskega ogrevanja v Ljubljani. „V povprečju v energiji to predstavlja okoli 140 GWh toplote, na leto pa povprečno proizvedemo okoli 1100 GWh,“ sporočajo iz Energetike Ljubljana.

V Trbovljah so bolj skopi z informacijami, izvemo le, da so „toplotne izgube pri transportu toplote do končnih odjemalcev v sistemu daljinskega ogrevanja primerljive z izgubami v ostalih distribucijskih sistemih podobne velikosti.“

Foto: Mestna občina Velenje Velenje

Največje toplotne izgube v Šaleški dolini

Največje so ekonomske toplotne izgube v sistemu daljinskega ogrevanja Šaleške doline, leta 2022 so bile 30-odstotne, lani pa skoraj 32-odstotne. Gre za enega najdaljših sistemov z več kot 180 km omrežja, zaradi česar lahko topla voda od TEŠ do najbolj oddaljenega odjemalca potuje tudi 5 ali 6 ur v eno smer, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, da vstopna temperatura vode iz TEŠ ne more biti samodejno regulirana glede na zunanjo temperaturo, pojasnjujejo v Komunalnem podjetju Velenje.

Gostota odjema na SDO Šaleške doline je bistveno nižja kot na ostalih distribucijskih sistemih, kar vpliva na ekonomske toplotne izgube, še povedo in dodajo, da ima velik vpliv na izgube tudi dejstvo, da za razliko od večine večjih sistemov v Sloveniji zagotavljajo ogrevanje in sanitarno toplo vodo 365 dni v letu, zaradi česar odjemalci za pripravo sanitarne tople vode ne potrebujejo dodatnih naprav. 

Kdo plača toplotne izgube?

Če so toplotne izgube dejstvo, pa je vprašanje, kdo jih plača in kako se višina teh pozna na položnicah. „Zaradi toplotnih izgub moramo proizvajalci proizvesti več toplote, kot je prodamo, in zato kupiti več goriva. Tudi ti stroški morajo biti pokriti s prihodki od prodaje toplote, zato jih sorazmerno plačajo odjemalci,“ odgovarjajo v Energetiki Ljubljana.

Foto: Žurnal24 TEŠ Vendar so vse izgube proizvodnih naprav in distribucijskega omrežja že vključene v kalkulacijo končne cene toplotne energije, ki se obračunava pri končnem odjemalcu na osnovi mesečnega odčitka porabljene toplotne energije na odjemnem mestu (obračun merilnika v toplotni postaji odjemalca), navajajo v vseh družbah.  

To pomeni, da se odjemalcu ne obračunajo nobeni dodatki za izgube, temveč izključno in samo porabljena toplota, odčitana na obračunskem merilniku na njegovem odjemnem mestu (toplotni postaji) po javno objavljenem ceniku, ki pa ga ob vsaki spremembi odobri Agencije za energijo, še dodajo. 

Iz navedenega in posameznih maloprodajnih cen toplote lahko sklepamo, da toplotne izgube nimajo odločilnega vpliva na končno ceno, saj bi potemtakem morala biti ta v Šaleški dolini bistveno višja kot denimo v Ljubljani, kjer imajo pol manjše toplotne izgube, pa je v resnici nižja. Pol manjše izgube imajo tudi na mariborskem daljinskem sistemu, pa so tam cene bistveno višje kot v Šaleški dolini. 

Raba energije odvisna od več dejavnikov

Končna raba energije za ogrevanje in s tem strošek je odvisna predvsem od drugih dejavnikov. „Nepremičnine niso zgrajene enako in imajo lahko zelo različne izgube. Poleg tega na rabo močno vpliva temperaturni režim in življenjski stil porabnika (temperature v različnih prostorih, temperatura v različnih delih dneva, zračenje …),“ pravijo v Energetiki Celje. 

Zaradi vsega navedenega povprečnega odjemalca težko opredelijo, je pa poraba v slabo toplotno izoliranih objektih v približno 60 kvadratnih metrov velikem stanovanju od 5500 in 6500 kWh, kar je energetski razred D (od 60 do vključno 105 kWh/m2a). Lahko pa poraba tudi močno odstopa od navedenih količin.

V energetsko učinkovitih zgradbah je raba toplotne energije lahko tudi do 65 odstotkov nižja kot pri starejših toplotno slabo izoliranih stavbah, dodajajo v Energetiki Celje. 

V Mariboru je bila lani povprečna poraba toplote 69,5 kWh/m². Tako znaša za 60 m² veliko stanovanje 3.570 kWh. V energijsko obnovljenih stavbah se na račun toplotne izolacije poraba lahko zniža za približno 40 odstotkov, pa pravijo v JH Maribor. 

Povprečni uporabnik v 60 kvadratnih metrov velikem stanovanju na območju Velenja v bloku, ki ni energetsko obnovljen, v povprečju porabi 5,8 MWh za ogrevanje prostorov, v energijsko obnovljenem bloku, pa v povprečju 4,6 MWh.

„Prihranek je lahko še večji, tudi do 48 odstotkov, seveda v primeru, da so sprejeti vsi ukrepi za povečanje energijske učinkovitosti, vključno s sanacijo stavb, ustrezno regulacijo temperature v stanovanju in smotrno porabo,“ navajaj v Komunalnem podjetju Velenje.

Foto: Boštjan TacolLjubljana: 01.10.2004, Termoelektrarna toplarna Ljubljana, Toplarni Ljubljana: 01.10.2004, Termoelektrarna toplarna Ljubljana, Toplarniška 19, Ljubl V Energetiki Ljubljana podatkov o povprečnih porabah toplote v stanovanjih nimajo, kot pravijo, „toploto dovajamo do toplotne postaje posamezne stavbe, na sam odjem in dogajanje v stavbi pa nimamo vpliva.“ 

Nižja obračunska moč, nižji stroški

Odjemalci v blokih, ki toploto prejemajo prek toplotnih postaj, si lahko končne stroške ogrevanja nekoliko znižajo tudi z zmanjšanjem obračunske moči, s čimer znižajo fiksne stroške dobave energije. Strošek obračunske moč pa je le manjši del celotnega stroška uporabnika in je zato možnost nižanja stroškov omejena.

Obračunska moč predstavlja fiksne stroške distributerja (amortizacijo osnovnih sredstev – vročevodno omrežje, proizvodne naprave, črpališče …), strošek plač zaposlenih, najemnin in ne vpliva na ceno toplotne energije, na katero vplivajo variabilni stroški proizvodnje toplote (strošek energenta, strošek kupljene toplote od drugih proizvajalcev, strošek električne energije za pogon proizvodnih naprav in črpališča …), pojasnijo v JH Maribor. 

Zmanjšanje priključne moči je možno, če so bili na objektu izvedeni ukrepi učinkovite rabe energije, s katerimi se zmanjša potrebe po toploti za ogrevanje. Za zmanjšanje priključne moči je treba pridobiti soglasje, ki novo priključno moč določi na osnovi novega preračuna toplotnih potreb objekta in nadzora primernosti internega ogrevalnega sistema in novih nastavitev toplotne postaje. Sorazmerno z zmanjšanjem priključne moči se znižajo stroški za obračunsko moč.