Poleg tega, da je naraven material, les odlikuje tudi všečen, domačen videz, hkrati je prijeten na dotik. Njegova pravzaprav edina pomanjkljivost v primerjavi s prej naštetimi materiali, je manjša odpornost na vremenske vplive. Tudi ko je vgrajen, les namreč ostaja živ material, ki reagira na sonce oziroma UV-svetlobo, vlago in vodo. Zato se krči in razteza, kar lahko privede do krivljenja in pokanja, stalna prisotnost vlage zagotavlja idealne pogoje za razvoj in razmnoževanje gliv in plesni, napadejo ga lahko tudi drugi škodljivci. Skratka, njegova odpornost in trdnost se sčasoma slabšata. 

Foto: Dezzen terasa To pa ne pomeni, da terasa, obložena z lesom oziroma lesenimi podnicami, ne more biti trajna. Pogoj je, da izberemo ustrezno vrsto lesa, poskrbimo za pravilno vgradnjo in ustrezno vzdrževanje. 

Nekateri prisegajo zgolj na tropski les

Že pred časom se je razširilo prepričanje, da so za lesene obloge zunanjih teras najbolj primerne lesene vrste, ki k nam prihajajo iz daljnih krajev. To potrjuje tudi pregled ponudbe lasa za terase, saj je praktično v vseh le tropski les. 

Tropske vrste lesa, kot so tik, cumaru, ipe, padouk, merbau, bangkirai, rdeča cedra, so zaradi visoke vsebnosti smol in gostote trajne, odporne na vremenske vplive in proti obrabi. Med dobrimi lastnostmi, ki jih izpostavljajo ponudniki, so tudi stabilnost, kar pomeni, da se ne krivijo in zvijajo, prav tako ni trstičenja, pokanja in cepljenja. 

Foto: Žurnal24 Terasa Pa vendar imajo tudi tropske vrste lesa negativne lastnosti. Prva, ki jo velja izpostaviti, je ta, da k nam prihajajo iz jugovzhodne Azije, Afrike, Južne Amerike, kar ni v duhu trajnosti, saj njihov transport pomeni veliko obremenitev okolja. Pri tiku velja poudariti tudi, da je resnično kakovosten in odporen le tisti les, ki raste naravno na območju Burme in dela Tajske. Tikov les, ki prihaja s plantaž, na katerih ga gojijo zgolj za prodajo, je bistveno manj gost, vsebuje pa tudi približno 30 odstotkov manj smole, kar pomeni, da je tudi manj odporne na vremenske vplive kot naravno rasli tik. 

Foto: Žurnal24 Terasa

Med slabostmi lahko omenimo tudi ceno, ki je precej višja kot cena domačih vrst lesa, na primer smreke, jelke, jesena, macesna, le les hrasta se jim lahko približa. 

Domači les naj bo pravilno izbran in obdelan

Čeprav ponudbe lesa za terase iz domačih vrst lesa praktično ni, pa domači mojstri dokazujejo, da se tudi iz smreke, domačega macesna, jelke, jesena in hrasta lahko izdelajo obloge, ki bodo nalogo opravljale vsaj 20 let in celo več. 

Pomembno je, da je domači les posekan v času, ko ima najmanj sokov, pravilno sušen in kasneje, ko ga razrežejo v deske, pravilno izbran. Letnice morajo biti čim bolj goste in ravne, v lesu pa ne sme biti grč. 

Foto: Žurnal24 Elegantna lesena terasa Dodatno bo k trajnostni pripomogla termična modifikacija lesa, pri kateri s toplotno obdelavo, ki poteka pri 180 do 220 °C in brez kemikalij, lesu povečajo trpežnost in stabilnost. Podnice naj bodo debele vsaj dva centimetra, široke pa vsaj 10, saj so tanjše in ožje bolj podvržene zvijanju in pokanju. 

Konstrukcija z drenažo in možnostjo kroženja zraka

Pri izvedbi obloge iz domačega lesa je še bolj kot pri lesu iz tropskih krajev pomembna izvedba pod konstrukcije in način pritrjevanja podnic nanjo. Zagotoviti je treba dobro zračenje oziroma kroženje zraka, zato naj bo zračni kanal med podnicami in podlago še nekoliko višji. 

Poskrbeti je treba tudi za učinkovito odvodnjavanje, pod konstrikcija pa naj ne stoji neposredno na zemlji, temveč na betonski podlagi oziroma betonskih temeljih. Vmesne prostore je dobro zapolniti s prodcem, ki omogoča odtekanje vode, zaradi velikosti pa tudi učinkovito kroženje zraka. Prav zaradi zadnjega je izbira drobnejšega peska slabša. 

Foto: Žurnal24 Terasa in pergola Podnice je na konstrukcijo treba vijačiti tako, da pri vijakih ne bo zastajala voda, s čimer se preprečita tako njihovo rjavenje kot razvoj plesni okoli njih. Mojstri lahko izvedejo slepo vijačenje od spodaj ali pa uporabijo posebne pvc-spojke.  

Tako položen domači les čistimo z vodo, lahko ga tudi oljimo. Olje bo prispevalo k videzu, nima pa bistvenega vpliva na trajnost. Poleg tega je treba vedeti, da bo les treba oljiti vsaj enkrat na leto, če želimo, da ne bo bistveno spremenil videza. 

Druga, bolj trajna rešitev je, da les pustimo posiveti. Srebrno siva barva, ki jo les pridobi v dobrem letu, potem ko je izpostavljen vremenskim vplivom, je naravna zaščita. Ne gre le za spremembo barve, temveč se na površini ustvari plast, ki les ščiti pred propadanjem, s čimer mu podaljšuje življenjsko dobo. 

dezurni@styria-media.si