Stanovanjske stavbe so velike porabnice energije, zato se zahteve gradnje vse čas in vse bolj zaostrujejo. Gradbeni predpisi so vse strožji tudi, ko gre za dovoljeno rabo energije v novih stavbah. To velja za družinske in tudi večstanovanjske hiše.

S 1. januarjem je začelo veljati, da bodo morale biti vse novogradnje, do zdaj je to veljalo le za javne stavbe, skoraj ničenergijske (sNES). Načeloma je že dolgo znano, kaj to pomeni in kakšna naj bi bila novogradnja, ki ustreza skoraj ničenergijskemu standardu, a kako bo njeno načrtovanje in izvedba potekala v praksi, še ni določeno. Še vedno čakamo, da bo ministrstvo za okolje in prostor uskladilo in sprejelo nov pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, ki bo natančno določil vse tehnične parametre.

Napovedi MOP O novem gradbenem in stanovanjskem zakonu ter skoraj ničenergijskih hišah

Različni koncepti energijsko varčne gradnje 

Do takrat pa ostaja tudi vprašanje ali graditelj, ki načrtuje oziroma že gradi pasivno hišo, zadosti tudi zahtevam skoraj ničenergijskega standarda. Pasivna hiša je že več kot 10 let pri nas sprejeta kot ena od najbolj energijsko varčnih gradenj. Če lahko tako rečemo, smo tehnologije pasivne hiše uvozili iz Nemčije, natančneje iz Passivhaus Instituta v Darmstadtu, ki je opredelil koncept pasivne gradnje.

Čeprav se je ta koncept uveljavil po vsem svetu, pa poznamo tudi druge sisteme energijsko varčne gradnje. Tako so na primer Švicarji razvili Minergiehaus standard, v Avstriji gradijo energijsko varčne hiše tudi po sistemih Klimaactiv, Klimahaus, Proklima. V ZDA so energijsko varčne hiše označene kot LEED (Leadership in Energy and Environmental Design), pod pojmom pa razumejo zeleno, do okolja prijazno gradnjo.

EU se je odločila za svoj koncept gradnje

Kljub številnim že razvitim in tudi v praksi uveljavljenim sistemom energijsko varčne gradnje, pa so se v EU očitno strinjali, da je treba uvesti še en, nov za vse države članice zavezujoč sistem – skoraj ničenergijske stavbe. Kar pa ne pomeni, da bomo v prihodnje povsod gradili hiše z enakimi zahtevami. Nasprotno, vsaka država članica se bo oziroma se je sama odločila, kaj pomeni sNES in kako bodo graditelji to dosegli.

V Sloveniji so se odločevalci odločili, da se bo sNES zelo približal pasivnemu standardu, ki je eden od najstrožjih med prej naštetimi. Kljub temu pa pasivnih hiš in sNES ne moremo metati v isti koš. Torej če se odločimo za gradnjo sNES ni nujno, da bo hiša pasivna, nasprotno pa veljat tudi, da gradnja pasivne hiše še ne pomeni, da bo ta sNES. Poglejmo razlike.

Foto: arhiv Lumar Pasivna hiša

Raba energije za ogrevanje

Pri pasivnih hišah je najvišja dovoljena raba energije za ogrevanje temelj, zato je natančno določena, meja je postavljena pri največ 15 kWh/m² na leto. Pri sNES ta meja ni oziroma ne bo tako strogo določena, predvsem pa bo lahko nekoliko višja.

Debelina toplotne izolacije zunanjega ovoja

Koncept pasivne gradnje hišo obravnava kot celoto z vsemi danostmi in vplivi mikrolokacije, zelo strogo tudi določa dovoljene najvišje vrednosti toplotne prehodnosti posameznih elementov zunanjega ovoja, na največ 0,15 W/m²K za stene in 0,8 W/m²K za okenske okvire in zasteklitve.  Pri sNES bodo najvišje dovoljene vrednosti toplotne prehodnosti zunanjega ovoja, torej sten, strehe, tal in steklenih površin predpisane v PURES, kakšne bodo, še ni znano, pričakujemo pa lahko, da bodo nekoliko višje kot pri pasivni hiši.

Pravilnika ni Ker MOP ni pripravil predpisa, bomo lahko gradili po starem

Raba obnovljivih virov energije

Koncept pasivne hiše graditelju ne predpisuje, katero energijo bo hiša izkoriščala za nadomestitev tisto malo toplotnih potreb. Smisel je, da hišo načrtujemo tako, da kar se da učinkovito izkoriščamo sončne dobitke pozimi, s čimer zmanjšamo potrebe po dovajanju toplote iz ogrevalnega sistema, poleti pa jo učinkovito naravno in umetno senčimo. V pasivni hiši za ogrevanje lahko uporabljamo neposredno elektriko, zemeljski plin, celo kurilno olje, saj so potrebe po toploti za ogrevanje izjemno majhne, uporaba obnovljivih virov energije je zgolj priporočilo, ne pa obveza. Je pa v pasivni hiši omejena poraba elektrike in sicer na največ 18 kWh/ m² na leto.

V sNES pa bo treba vsaj polovico potrebne energije zagotoviti iz obnovljivih virov pridobljenih v neposredni okolici. Brez težav bomo to lahko zagotovili z uporabo toplotne črpalke, če pa bi želeli hišo slučajno priključiti na zemeljski plin, pa bo treba vgraditi na primer sprejemnike sončne energije ali sanitarno toplotno črpalko za ogrevanje vode.

Foto: arhiv Gregor hiša Marles

Omejitev primarne energije

Pri pasivnih hišah velja, da je zgornja meja primarne energije v hiši, kamor poleg ogrevanja, prezračevanja, priprave tople vode, štejejo še razsvetljavo, omejena na največ 120 kWh/m² na leto. V sNES je ta zahteva bistveno strožja, omejena bo na 75 kWh/m².

Obvezno centralno prezračevanje in test zrakotesnosti

V pasivnih hišah je test zrakotesnosti obvezen, določena je tudi največja dovoljena vrednost izmenjave zraka. Tudi v sNES naj bi bil test zrakotesnosti obvezen, čeprav njegova vrednost ne bo izrecno predpisana, bo pa zajeta v drugih kriterijih, opredeljenih v PURES.

Pasivne hiše brez centralnega prezračevalnega sistema ni, saj brez tega nikakor ne moremo doseči pasivnega standarda, niti zahtevane zrakotesnosti. V sNES še ni jasno, ali bo centralno prezračevanje obvezno ali ne. Če bomo zahteve lahko dosegli brez prezračevalnega sistema, verjetno ne bo obvezen. Odvisno od posamezne gradnje.

Novogradnje Že čez leto in pol bomo gradili le skoraj ničenergijske hiše

Najstrožje zahteve so na Eko skladu

Sklenemo lahko, da so nekateri kriteriji strožji pri pasivnih hišah, drugi pri sNES, zato ne moremo reči, da z gradnjo pasivne hiše avtomatično zadostimo tudi zahtevam sNES. To med drugim potrjujejo tudi zahteve za pridobitev subvencije pri Eko skladu za gradnjo sNES.
 
Te so mešanica ene in druge gradnje. Hiša mora izpolnjevati večino zahtev za pasivno hišo, hkrati pa mora zadostiti zahtevi o 50 odstotkih energije iz obnovljivih virov, neposredna poraba električne energije za ogrevanje in pripravo sanitarne vode pa ne sme presegati 10 odstotkov skupnih letnih potreb.