V Sloveniji še nismo popolnoma sprejeli koncepta gradnje novih stavb, ki ga je stroka poimenovala skoraj ničenergijske stavbe (sNES), hkrati pa že govorimo o trajnostni gradnji in trajnostnih stavbah. Je med sNES in trajnostno stavbo razlika? Kako graditi trajnostno in zakaj je trajnostna gradnja tako pomembna? 

Odgovore na ta pomembna vprašanja, ki se jim graditelji, tudi družinskih hiš, v prihodnje ne bodo mogli izogniti, povzemamo po prispevkih Marijane Šijanec Zavrl iz GI ZRMK, ki se že vrsto let ukvarja s konceptom sNES in trajnostne gradnje. 

Stavbe odgovorne za 40 odstotkov emisij

Evropski zeleni dogovor, ki predstavlja načrt, kako bo Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina, močno posega tudi na področje stavb in grajenega okolja. Več kot četrtino vseh toplogrednih plinov na svetu nastane zaradi rabe energije v stavbah. Dodatnih 11 odstotkov emisij pa prispevajo tako imenovane vgrajene emisije, povezane z gradnjo stavb. 

Evropske stavbe so odgovorne za polovico rabe energije, 40 odstotkov emisij TGP,  z njimi je povezana polovica pridobivanja surovin, tretjina porabe vode in tretjina proizvedenega odpada. 

Če želimo doseči zastavljene cilje iz zelenega dogovora, je treba na stavbe gledati širše. Pogled, ki je osredotočen zgolj na fazo uporabe stavbe, je treba razširiti na njen celoten življenjski cikel, ki zajema tudi pridobivanje surovin, izdelavo gradbenih proizvodov, njihov transport na lokacijo in gradnjo, fazo uporabe (vključno z vzdrževanjem in prenovo) ter fazo ob koncu življenjske dobe. 

sNES je lahko trajnostna

Skoraj ničenergijska stavba temu konceptu zadosti v veliki meri, predvsem z vidika nizke rabe energije, ki je v večjem delu pridobljena iz obnovljivih virov. V fazi uporabe je energijsko učinkovita. Ne zadosti pa nujno drugim zahtevam, ki opredeljujejo trajnostno gradnjo. Pri gradnji sNES bomo morali v prihodnje vključiti tudi učinkovito rabo snovi, recikliranje in ponovno uporabo, ter z zmanjšanje vgrajenih emisij v gradbenih materialih.  

Pomemben je celoten življenjski cikel

Pri trajnostni gradnji je v ospredju tudi obvladovanje vplivov stavbe na okolje in pri tem izbira materialov in tehnologij, s katerimi bomo zmanjševali vpliv na podnebne spremembe. Večjo skrb pri trajnostni gradnji posvečamo rabi vode in trajnostnemu ravnanju s pitno vodo ter notranjemu okolju, tako kakovosti notranjega zraka, toplotnemu, vidnemu in zvočnemu ugodju. Razmišljajmo o tem, da naj po izteku življenjske dobe stavba in njene komponente ne predstavljajo odpada, temveč surovino za nove reciklirane proizvode oziroma izkoristimo možnost ponovne uporabe ali izrabe za gorivo, namesto, da bi kot gradbeni odpadki končali na deponiji. Ustreznost zasnove trajnostne stavbe je treba preveriti ne le z vidika stroškov naložbe temveč z vidika vseh stroškov, ki nastopijo v življenjskem ciklu, torej tudi v fazi uporabe in ob koncu življenjskega cikla.

Trajnostno stavbo načrtujemo drugače kot klasično

Investitor in projektant se morata o trajnostni gradnji dogovoriti že v zgodnji fazi idejne zasnove. Pri razvoju projektne rešitve ima projektant na voljo različna programska orodja, da tudi kvantitativno preveri, kako načrtovana stavba sledi trajnostnim ciljem.

Materiali in proizvodi s čim manjšim ogljičnim odtisom

Za gradnjo naj se uporabijo gradbeni materiali in proizvodi s čim manjšim ogljičnim odtisom, prednost imajo materiali iz naravnih surovin, ki so proizvedeni s čim manjšo rabo energije. Vedno več gradbenih proizvodov ima že izdelano okoljsko produktno deklaracijo, to je neodvisen dokument z informacijami o okoljskih vplivih proizvoda.

Foto: Daniel Fuchs hiša iz konoplje

Koncept krožnosti

Zasledovati je treba koncept krožnosti. Zasnova stavbe, tehnološke rešitve ter izbira komponent in sistemov pomembno vpliva na krožnost snovnih tokov v stavbi, na podaljšanje življenjske dobe in rabe proizvodov ter krožnost uporabljenih materialov in posledično na zmanjšanje okoljskega odtisa stavbe.

Kratke transportne poti

Izogibati se je treba dolgim transportnim potem, kar velja za surovine za gradbene proizvode in tudi transport med gradnjo stavbe.

Življenjsko dobo vgrajenih materialov in elementov je smiselno uskladiti z življenjo dobo, za katero stavbo gradimo. 

Kakovost zraka v stavbi

Ena od bolj zapletenih nalog je načrtovanje kakovostnega notranjega okolja. Vključuje najmanj kakovost zraka, primerno nizko raven hrupa, svetlobno in toplotno ugodje v notranjem okolju.

Foto: Matej Lozar/arhiv RVA Naravna hiša Pri kakovosti notranjega zraka govorimo o zraku brez znanih onesnačevalcev. Viri teh so izdihan zrak oseb, emisije, kot posledica zgorevanja v prostoru, kuhanje in kajenje, pa tudi emisije iz notrane opreme in pohištva, barve in laki, gradbeni materiali in čistila, na kakovost pa vpliva tudi onesnaženje zunanjega zraka. Da bo onesnaževalcev zraka čim manj, izbirajmo materiale in proizvode, ki imajo dokazila o količini emisij škodljivih snovi (npr. prostovoljni znak Modri angel) ali opravljene meritve izhajanja emisij po standardu. Ob naštetem pa je treba tudi omogočiti primerno prezračevanje, zaradi energijskih zahtev bo to predvidoma mehansko z rekupracijo.

Načrtovanje osvetljenosti

Tudi zagotavljanje primerne osvetljenosti in kakovosti svetlobe je povezano z rabo energije v stavbah, zato je treba pri načrtovanju vplive celovito preverjati. Del tega so tudi senčila, ki jih moramo tako kot svetlobe vire in osvetljenost površin ustrezno načrtovati.

Da pa bodo ciljne lastnosti notranjega okolja v stavbi tudi dejansko dosežene, je treba stavbo in naprave v njej pravilno načrtovati, uporabnike pa poučiti o pravilnem upravljanju s stavbo, ravnanju z napravami ter o potrebnem vzdrževanju.

Skrbno ravnanje s pitno vodo

Učinkovita raba vodnih virov v fazi uporabe stavbe je pomembna z več vidikov. Tako lahko zmanjšujemo skrite okoljske vplive pri dobavi vode do potrošnika, saj je pitno vodo treba pridobiti, ustrezno pripraviti in prenesti po distribucijskem omrežju. Z učinkovito rabo in pripravo tople vode lahko dosegamo znatne prihranke pri rabi energije in stroških.

Foto: Matej Lozar/arhiv RVA Naravna hiša Življenjski cikel in ekonomska upravičenost

Ne glede na naše želje po (visoki) kakovosti lastnosti stavbe v pogledu zagotavljanja zdravega in prijetnega bivanja in obvladovanje vplivov stavbe na okolje pa so naše odločitev pogojene z ekonomskimi kriteriji. Te preverjamo z analiza stroškov življenjskega cikla (LCC), ki omogoča v določenem opazovanem obdobju oceno stroškov začetne naložbe in pričakovanih prihodnjih stroškov (npr. obratovalnih stroškov vključno z energijo, stroškov vzdrževanja in zamenjav elementov) in na tej podlagi primerjavo različnih možnih rešitve, katerih gospodarnost presojamo.

Pogosto tako preučujemo ekonomsko upravičenost praviloma dražjih začetnih naložb v okoljsko prijaznejše projekte, ki se kasneje izkažejo z nižjimi stroški v fazi uporabe. Informacija o stroških življenjskega cikla je pomembna pri investitorjevih odločitvah, je v podporo projektantom pri iskanju stroškovno optimalnih rešitev in predstavlja koristno informacijo za bodoče uporabnike stavbe. Stroške življenjskega cikla spremljajmo med podrobnim načrtovanjem stavbe, saj lahko tako svoje trajnostne določitve tudi ekonomsko utemeljimo.