Fasada ni zgolj nov zaključni omet in nova barva, je sistem, ki mora dolgoročno, po zagotovilih priznanih proizvajalcev celo 40 let, zagotavljati kakovostno toplotno in mehansko zaščito stavbe. 

Fasadni sistem je sestavljen iz dveh glavnih komponent, toplotne izolacije in zaključnega fasadnega sloja, ter pomožnih komponent, fasadnega lepila, armirne mrežice in osnovnega premaza. Ne glede na to, kdo je proizvajalec, in kateri material je uporabljen kot toplotna izolacija, je certificiran fasadni sistem vedno sestavljen tako, da so posamezne komponente med seboj združljive in podpirajo druga drugo. 

Iz tega bi lahko sklepali, da je povsem vseeno, kateri fasadni sistem izberete, dovolj bo, če gledate le ceno, pa ni čisto tako. Fasadni sistemi se med seboj razlikujejo, zato je treba o njih nekaj vedeti, in ne slepo verjeti fasaderju. Še posebej to velja, če ne zna odgovoriti na vsa vprašanja. 

Prvo vprašanje je, kolikšno debelino toplotne izolacije izbrati

Debelina toplotne izolacije je seveda odvisna od tega, koliko želite zmanjšati toplotne izgube skozi zunanje stene. Osnova za odločitev je lahko zahteva Eko sklada za pridobitev subvencije, ki na splošno predpisuje toplotno prehodnost zunanje stene 0,25 W/m²K. A ker so toplotne prevodnosti toplotnih izolacij različne, lahko glede na izbrani material vgradite različne debeline. 

Najmanjša debelina toplotne izolacije, s katero boste zadostili zahtevam Eko sklada, je devet centimetrov debel sloj izolacijske pene na bakelitni osnovi. Če se odločite za klasični ekspandirani polistiren (beli sitropor), bo treba vgraditi od 16 do 18 centimetrov, če izberete polistiren z vgrajenimi grafitnimi lističi (črni stiropor), bo dovolj že 13 centimetrov, enako velja za perforirane (naluknjane) polistirene. S kameno volno boste zahtevani učinek dosegli z vgradnjo od 15 do 18 centimetrov. 

Foto: Profimedia Izolacija fasade To so le okvirne debeline, proizvajalci pa so pri vsakem sistemu, ki ga ponujajo, že natančno izračunali, koliko izolacije je treba vgraditi, torej lahko tudi na podlagi tega izberemo ustrezen sistem. 

Fasadne sisteme s tanjšo toplotno izolacijo so pogosto dobra rešitev takrat, ko zaradi različnih razlogov ne morete vgraditi večjih debelin. Je pa treba vedeti, da so ti sistemi običajno dražji od tistih s klasičnim polistirenom ali kameno volno.

Izbrati ekspandirani polistiren ali mineralno volno

Z obema materialoma, ki sta najpogostejša v tankoslojnih fasadnih sistemih, boste dosegli želene učinke, razlikujeta pa se predvsem po paroprepustnosti, stopnji gorljivosti in izvoru materiala. 

Ekspandirani polistiren je narejen na osnovi naftnih derivatov, osnova kamene volne pa so mineralne kamenine. Prvi je vodoodbojen in neprepusten za vodno paro, izjema je polistiren, ki ga s posebnim postopkom naluknjajo, tako da postane difuzijsko odprt. Kamena volna je paroprepustna in omogoča prehod vodne pare iz notranjosti ven. Je tudi požarno bolj varna, saj spada v razred gorljivosti A1, kar pomeni, da je negorljiva.

Foto: Profimedia Izolacija fasade To so zagotovo lastnosti, ki lahko vplivajo na odločitev. Mineralna volna je pogosta izbira za fasado montažnih hiš, saj zagotavlja paroprepustnost celotnega sistema, vključno s steno. Če želite paroprepustno zunanjo steno, lahko izberete tudi perforiran polistiren, če vam je vseeno, ali bo hiša „dihala“ ali ne, pa je rešitev lahko tudi klasični polistiren, ki je najcenejši.

Različni zaključni ometi za različne namene

Zaključni fasadni sistemi se razlikujejo po paroprepustnosti, vodoodbojnosti, odpornosti na nastanek alg in plesni ter barvni paleti. Naštete lastnosti so odvisne od veziva, ki ga vsebujejo posamezni zaključni sloji.

Ločimo štiri osnovne zaključne sloje in dve njihovi kombinaciji:

• Akrilni – najstarejši tankoslojni zaključni omet, s katerim se je izvedba fasade povsem spremenila. Pred tem so izdelovali apneno-cementni omet, ki ga je bilo v primerjavi z akrilnim precej teže izdelati. Poleg tega je bil nov akrilni omet vodoodbojen in razmeroma barvno dobro obstojen. Njegova prednost je predvsem barvna paleta, saj ga lahko izdelajo praktično v vseh odtenkih. 
• Silikatni – je naslednji omet, ki so ga razvili. Vezivo iz kalijevega vodnega stekla in kemična reakcija (silifikacija) zagotavljata močno vezavo s podlago in večjo paroprepustnost. Silikatni omet ima višji pH kot akrilni, zato je število barvnih odtenkov omejeno, hkrati pa je višji pH prednost, saj ima omet večjo naravno odpornost proti razvoju alg in plesni.
• Silikonski – med prednostmi tega ometa, ki je na trg prišel zadnji, velja izpostaviti njegovo elastičnost, mikroporoznost, vodoodbojnost, barvno obstojnost in odpornost proti drugim vplivom iz okolja. Zelo dobro prenašajo napetosti na fasadni površini zaradi temperaturnih sprememb in preprečujejo nastanek lasastih razpok.
• Silikatno-silikonski in silikonsko-akrilni – Kombinacija veziv združuje lastnosti in prednosti obeh vrst zaključnih slojev. Silikatno-silikonski so mešanica paroprepustnosti in vodoodbojnosti, silikonsko-akrilni pa mešanica paroprepustnosti in neomejenega števila barvnih odtenkov.
• Mineralni – narejeni so iz industrijsko pripravljene suhe mešanice apna, cementa in različnih peskov. So visoko paroprepustni in vpijajo vlago iz zraka, zaradi velikega števila kapilar se kapljice ujete vode razporedijo po površini, kar zagotavlja hitrejše sušenje površine, suha fasada pa je manj dovzetna za razvoj alg in plesni. Mineralne omete poznamo v tankoslojni in debeloslojni izvedbi, drugo pogosto imenujemo tudi praskana teranova.

Tankoslojni zaključni omet izberete glede na vrsto toplotne izolacije in izpostavljenosti hiše vremenskim razmeram. Če bo toplotna izolacija iz polistirena, potem lahko izberete katerikoli zaključni sloj, pri mineralnih volnah, pa se je akrilnemu, ki je povsem vodoodbojen in neparoprepusten, in mineralnemu ometu bolje izogniti. 

S tankoslojnim zaključnim ometom nad alge in plesen

Proizvajalci sicer zatrjujejo, da z nobenim od certificiranih fasadnih sistemov ne morete zgrešiti, a hkrati svetujejo, da je za preprečevanje nastanka plesni in alg bolje izbrati sistem, ki nima vodoodbojnega, temveč vodovpojni zaključni sloj. To so zagotovo silikatni, silikatno-silikonski in mineralni omet. 

Vodoodbojni preprečujejo prodiranje vode v notranjost sistema, a jo hkrati zadržijo na površini, zato se omet suši dlje. Vlaga je na njem prisotna dlje, zato je možnost za razvoj plesni in alg večja. Vodovpojni sistem pa vodo raztegne po površini in jo hitreje oddaja nazaj v okolico. Tak omet se suši tudi do 10-krat hitreje kot vodoodbojni. 

Največji težavi z vodo na fasadah sta jutranja kondenzacija zračne vlage, podobno kot rosa na avtomobilu, in zamakanje vode zaradi nepravilno izdelanih detajlov. Ti so predvsem pogosti pri vgradnji okenskih polic in pomanjkljivem odvajanju meteornih voda prek žlebov. Vzrok je lahko tudi zadrževanje vlage v fasadnem sistemu zaradi njegove neprepustnosti za vodno paro, ki poskuša preiti iz notranjosti ven. Te pa je več, če je prezračevanje prostorov slabo.

Na ceno vplivata vrsta in debelina toplotne izolacije

Upoštevajoč vse lastnosti fasadnega sistema, ki je primeren za vašo hišo, pa bo končna odločitev odvisna tudi od cene. V povprečju je treba za material in delo plačati od 35 do 50 evrov za kvadratni meter, če se odločimo za debelino toplotne izolacije, ki jo za posamezni material zahteva Eko sklad. Če vgradimo vsaj 20 centimetrov izbrane toplotne izolacije, pa so cene od 40 do 55 evrov za kvadratni meter. 

Foto: Profimedia Izolacija fasade Nekaj centimetrov debelejša izolacija torej ne pomeni bistveno višjega stroška, njen učinek pa bo na drugi strani precej boljša toplotna izolativnost in s tem nižji stroški za ogrevanje. Zato večina energijskih svetovalcev priporoča vgradnjo od 20 do 25 centimetrov, saj bodo učinki na dolgi rok tako najbolj optimalni. Eko sklad za obnovo fasade, ki izpolnjuje zahteve, med katerimi sta prej omenjena toplotna prehodnsot zunanje stene in izbira ustreznega fasadnega sistema, odobri 12 evrov za kvadratni meter fasade, a hkrati ne več kot 20 odstotkov priznane naložbe, kamor poleg fasadnega sistema spadajo še vsa pripadajoča dela ter transport in postavitev gradbenega odra.

Cena dela ni zanemarljiv strošek pri izvedbi fasade

Na ceno fasade pa ne vpliva le debelina toplotne izolacije, temveč tudi cena dela. Tudi pri tem ne gre preveč varčevati, saj bo le izkušen in kakovosten mojster, ki je hkrati tudi pooblaščeni fasader za fasadne sisteme določenega proizvajalca, fasado izdelal brez napak. 

Tako kot pri večini stvari se tudi pri izvedbi fasade težave skrivajo v detajlih. Pri fasadah so to obdelava okenskih špalet, vogalov, stiki fasadne izolacije s strešno izolacijo. Pomembno je tudi upoštevanje navodil proizvajalca, da se pri izvedbi res uporabijo komponente sistema, nikakor pa se ne sme posameznih komponent nadomestiti s drugimi, denimo cenejšimi. 

Foto: Profimedia Izolacija fasade Tu so še zahteve o ustrezni količini fasadnih lepil in njihovem nanosu, uporabi sider za dodatno pritrjevanje toplotne izolacije, če je tako zahtevano, ter izvedbi armirnega sloja, uporabi osnovnega premaza. Posamezni sloji morajo biti izdelani kakovostno, pred nanosom vsakega naslednjega sloja pa mora biti prejšnji popolnoma suh. 

Dober fasader bo dela opravljal le v ustreznih vremenskih pogojih, ki so za večino fasadnih sistemov pri temperaturi od pet pa največ do 35 stopinj Celzija, pri nekaterih je omejitev 30 stopinj Celzija. Ker izvedba fasade na povprečno veliki hiši traja približno tri tedne, mora fasader poskrbeti tudi za zaščito zidov v primeru dežja ali močnejšega vetra. Čez gradbeni oder je treba namestiti varovalne zavese, ki bodo vsaj delno preprečevale namočenje že izvedenih plasti zaradi dežja, ali njihovo prehitro in neenakomerno sušenje zaradi premočnega vetra.

Fasade Izbira fasaderja in izvedba fasade

Več o gradnji in obnovi ter rabi energije najdete tukaj.