Prezračevane fasade so bile dolgo umaknjene v ozadje predvsem zato, ker so precej dražje od klasičnih tankoslojnih. Poleg tega se je že pred desetletji izgubila tradicija uporabe lesa pri gradnji hiš, iz katerega je narejenih največ prezračevanih fasad na družinskih hišah. Zdaj se stvari počasi spreminjajo. 

Arhitektura in naravna gradnja vplivata na izbor fasade

Sodobno arhitekturo zaznamuje minimalizem, ravne, ostre linije, pogosto tudi sestavljanje iz dveh ali treh zamaknjenih, a med seboj povezanih kubov, ki tvorijo celoto s precej členjeno fasado. Na takšne hiše se podajo tudi ravni, gladki zaključni sloji, ki poudarjajo minimalizem ali pa členjenost zunanjost. In tako pridejo v ospredje prezračevane. Njihova zaključna obloga so pri teh hišah pogosto les, gladke vlaknocementne plošče, pa gladek naravni ali umetni kamen, zlitine iz titana in cinka, tudi pločevina, saj vse po vrsti poudarjajo izčiščenost videza in minimalizem.

Foto: Profimedia Lesena fasada Druga smer sodobne gradnje pa je energijsko učinkovita hiša, v katero je vgrajenih kar se da veliko naravnih materialov. Zato tudi pri teh vse pogosteje svoje mesto najde prezračevana fasada, tokrat z izključno leseno zaključno oblogo.

Ne glede na to, kaj graditelje privede do odločitve o prezračevani fasadi, pa se ta potrdi kot dobra, saj so prezračevane fasade v primerjavi s kontaktnimi trajnejše in bolj odporne na vremenske vplive (izjema je lahko le nepravilno vgrajena lesena fasada), ni jih treba vzdrževati, hkrati pa imajo še druge prednosti.

Zračni kanal proti pregrevanju in ohlajanju

Bistvo prezračevane fasade je zračni kanal, narejen med toplotno izolacijo in zaključno fasadno oblogo. Vloga tega kanala je preprečevanje pregrevanja poleti in prehitrega ohlajevanja pozimi, hkrati je namenjen hitremu izsuševanju zgornje plasti toplotne izolacije in uravnavanju zračne vlage v notranjosti. Zato mora biti prezračevana fasade nujno difuzijsko odprta oziroma prepustna za vodno paro. 

Foto: Profimedia Lesena fasada Kot toplotno izolacijo lahko uporabimo kateri koli naravni material, ki prepušča vodno paro. Največkrat sta to kamena in steklena volna, predvsem pri montažnih hišah pa so pogosta izbira lesni in celulozni kosmiči. Zadnji dve izolaciji pa lahko uporabimo tudi na zidanih hišah, le pripraviti jima je treba le ustrezen kalup, v katerega jih vpihamo. 

Izvedba je podobna pri vseh prezračevanih fasadah

Sistem prezračevane fasade je zelo podoben pri vseh hišah, ne glede na zaključno fasadno oblogo. Na nosilni zid se najprej pritrdi nosilna podkonstrukcija, ki je običajno kovinska, pri lesenih fasadah pa največkrat lesena. Potem se s posebnimi vgradnimi čepi pritrdi toplotno izolacijo, njena debelina je odvisna od tega, kako energijsko varčno hišo gradimo. Sledi prezračevalni kanal in na podkonstrukcijo pritrjena izbrana fasadna obloga.

Toplotno izolacijo iz kamene ali steklene volne je dobro dodatno zaščititi s posebnim voalom, ki preprečuje vdor vode in umazanije v izolacijo. Lesne in celulozne kosmiče pa ščiti konstrukcija v katero so vpihani. Pri lesenih fasadah je treba čez toplotno izolacijo nujno namestiti še paroprepustno folijo in jo na stikih dobro prelepiti, da bo zrako- in vodotesna. Tako vgrajena in dodatno s fasadno oblogo in prezračevalnim kanalom pred vremenskimi vplivi zaščitena toplotna izolacija bo dolgo opravljala svojo nalogo.

Foto: Profimedia Lesena fasada Posebno pozornost je treba nameniti izvedbi prezračevalnega kanala, ki mora biti širok od štiri do pet centimetrov. Še bolj pomembno pa je, da ima na dnu in na vrhu urejene odprtine, ki zagotavljajo kroženje zraka. Ta se vedno dviga od spodaj navzgor. Odprtine oziroma zračniki morajo biti zaščiteni z mrežicami ali lamelami z majhnimi razmiki, ki preprečujejo, da bi v zračni kanal in toplotno izolacijo zašli glodalci ali kakšen druge živali.

Najbolje se obnese macesen, ki ga ni treba niti zaščititi

Če bo zaključna fasadna obloga lesena, je treba izbrati ustrezno vrsto lesa, ga pravilno oblikovati in pravilno vgraditi, da bo čim dlje ščitil ostale plasti fasade. V naših krajih se najbolje obnese macesen, pogosto je to sibirski macesen, graditelji pa se predvsem zaradi cene odločijo tudi za smrekovino. 

Ta je manj primerna, saj vlažno hitro lahko napadejo glive, plesni in insekti, manj pa je odporna tudi na druge vremenske vplive. Smrekove fasadne lestve je treba pred vgradnjo obvezno globinsko zaščititi, potem pa jih premazati z dvema do tremi površinskimi premazi za zaščito lesa. Zaradi vzdrževanja in s tem povezanih stroškov je izbira smreke za prezračevano fasado vprašljiva, saj bo z njo več dela kot s kontaktno fasado, bistveno krajša pa bo tudi njena trajnost.

Foto: Profimedia Lesena fasada Macesnove fasade, za katere je bi les pravilno sušen in vgrajen, tudi popolnoma nezaščitene lahko zdržijo 40 let in več. Les bo v približno dveh letih po vgradnji na svoji površini sam ustvaril zaščitno plast, tipično sivosrebrno patino. Graditelji se večinoma odločijo za nezaščiteno leseno fasado, saj se tako izognejo premazovanju lesa vsaki dve do tri leta. 

Strokovnjaki priporočajo, da se deske vgradi vzdolžno, saj bo voda tako lažje in hitreje odtekala z njih. Njihov vrhnji prečni prerez pa je treba zaščiti tako, da vanj ne bo mogla vdirati voda. Fasadne letve lahko zlagamo eno ob drugo po sistemu pero-utor, lahko pa jih vgrajujemo z razmikom enega centimetra. V tem primeru je dobro, da imajo na robovih obliko romba, ker bo voda z njih hitreje odtekala. Kljub temu pa se graditelji in tudi arhitekti zaradi želenega estetske učinka odločijo deske vgraditi prečno. 

Več o gradnji, obnovi in rabi energije najdete tukaj.

Zaščita lesa Les pravilno izberemo in vgradimo, potem pa naj posivi