Velikokrat se pri dedovanju zgodi, da FURS popolnoma neupravičeno vztraja pri tem, da je neka podedovana ali v dar dobljena nepremičnina vredna veliko več, kot pa si predstavljajo dediči, zapustniki, darovalci in obdarjenci. Zato so davščine ogromne in velikokrat takšne, da jih dediči ali obdarjenci ne zmorejo, na portalu predlagam.vladi.si piše državljan.

Zato vladi oziroma pristojnemu ministrstvu predlaga, da v primerih, ko je ocenjena vrednost nepremičnine previsoka oziroma glede na tržno vrednost nerealna, to odkupi FURS, če že vztraja pri tako visoki vrednosti.

Ministrstvo za finance pobudniku odgovarja, da njegovega predloga seveda ne podpirajo in v obsežnem odgovoru pojasnijo, kako se določi vrednost nepremičnine, ki je predmet dedovanja ali darovanja.

Vrednost nepremičnine se oceni po tržni vrednosti

Zakon o davku na dediščine in darila določa, da je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek.

FUSR sledi načelu, da se vrednost oceni tržni vrednosti. „FURS pri vrednotenju nepremičnin za davčne namene lahko uporablja vse vire podatkov o trgu nepremičnin, ki so ji na voljo. Še vedno lahko vpogleda v podatke iz množičnega vrednotenja nepremičnin, torej lahko preveri primernost v davčnem postopku predložene vrednosti tudi s primerjavo te s posplošeno vrednostjo. Lahko vpogleda v evidenco trga nepremičnin, v kateri se vodijo aktualne tržne cene nepremičnin za celotno državo oziroma preveri podatke iz odločb o odmeri davka na promet nepremičnin za primerljive nepremičnine. Lahko preveri tudi ponudbene cene, kot jih izkazujejo različni javni portali, itd. Pri tem mora davčni organ upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega posla,“ pojasnjujejo na ministrstvu za finance.

Na tej podlagi lahko davčni organ preveri primernost vrednosti nepremičnine, predložene oziroma navedene v konkretnem postopku dedovanja ali podaritve, in to vrednost, v kolikor presodi na podlagi razpoložljivih podatkov, da ta ne izkazuje tržne vrednosti nepremičnine, določi tudi drugače.

Darilna pogodba V dar sta dobila stanovanje, davek pa je plačal samo eden

Dedič lahko naroči cenilca

Davčni zavezanec pa ima v roku za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto tako ocenjene vrednosti nepremičnin kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine, ki jo mora izkazati s predložitvijo ustreznih dokazil, najprimerneje s posamično cenitvijo, ki jo opravi usposobljeni cenilec.

Vendar predložena cenitev predstavlja v konkretnem postopku zgolj še eno dodatno informacijo za davčni organ. Če ta oceni, da podana cenitev v konkretnem primeru ne odraža realne tržne vrednosti nepremičnine, lahko sam ponovno preveri svojo oceno vrednosti, lahko pa se odloči in tudi sam angažira strokovnjaka, torej cenilca vrednosti nepremičnin. Vsekakor pa morata obe strani svojo cenitev utemeljiti z dokazili.

Pritožba na drugostopenjski organ in upravno sodišče

Davčni zavezanec ima torej že v postopku določanja davčne osnove pravico ugovarjati oceni davčnega organa in tako sodelovati v postopku oblikovanja primerne davčne osnove. Če po njegovem mnenju ni uspešen, mu zakonodaja omogoča tudi pravna sredstva, od pritožbe na drugostopenjski organ, pa vse do vložitve tožbe na upravno sodišče.

„Menimo torej, da očitek o tem, da davčni organ davčno osnovo določa na podlagi namišljenih cenitev, ni primeren, saj tako davčni organ kot davčnega zavezanca zavezujejo pravila za objektivno ocenitev tržne vrednosti nepremičnin, kar tudi zagotavlja enakopravno in pravično obdavčitev primerljivih nepremičnin.“

Plačilo davka po obrokih

Cilj obdavčitve je namreč, da davčni zavezanec plača le toliko davka, kolikor ga je glede na navedena izhodišča dolžan plačati, še odgovarjajo.

Izpostavljajo še, da davčni predpisi zagotavljajo varovanje položaja davčnih zavezancev fizičnih oseb tudi skozi inštrument, ki preprečuje, da bi jih plačilo davka prekomerno obremenilo. Davčni organ na podlagi vloge zavezanca dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.