Po dobrem letu delovanja novega ministrstva za solidarno prihodnost vidnih učinkov ni, čeprav je vladajoča koalicija že pred sestavo vlade dala zavezo, da bo reševanje stanovanjske problematike ena od prednostnih nalog. Zavezala se je k sistemski ureditvi stanovanjske politike in zagotovitvi stalnih finančnih virov za financiranje gradnje najemnih stanovanj, ena od glavnih zaves pa je bila gradnja več tisočih stanovanj do leta 2030. 

Nič od navedenega do zdaj ni bilo narejenega. Minister Simon Maljevac se je najprej mesece seznanjal s problematiko in se sestajal s predstavniki stanovanjskih skladov po državi. Prirejali oziroma udeleževali so se različnih srečanj na temo stanovanjske politike, nedavno v Celju, kjer so jim strokovnjaki z Dunaja, ki velja za mesto z najbolj napredno, učinkovito in do posameznikov prijazno stanovanjsko politiko, predstavili modele dobrih praks. 

Pred dnevi pa je Maljevac v belgijskem Liegeu podpisal deklaracijo, v kateri so evropski ministri, pristojni za stanovanjsko politiko, uradno pozvali k evropskemu novemu dogovoru za cenovno dostopna in socialna stanovanja. 

Podpis omenjene deklaracije, je tako le še eno od dejanj na deklarativni ravni, ki ima sicer dobre namene, neposrednih učinkov na zahtevne razmere na stanovanjskem trgu v Sloveniji pa ne.

Nekatere obljube so celo prelomljene

Kritični so tudi v Zadrugatorju in Inštitutu za študije stanovanj in prostor (IŠSP). „Do zdaj niso bili predstavljeni konkretni ukrepi, s katerimi naj bi reševali vse hujše stanovanjske stiske. Po skoraj polovici mandata, tako še nobena zaveza, ki so jo koalicijske stranke podale Glasu ljudstva, ni izpolnjena, tri od desetih pa so celo prelomljene.“

Med prelomljenimi obljubami je dejstvo, da „so primerna stavbna zemljišča za stanovanjsko gradnjo s slabe banke prenesli na Slovenski državni holding in ne na Stanovanjski sklad RS, kot so se zavezali tudi v koalicijski pogodbi. Namesto da bi resnično krepili javne stanovanjske sklade za gradnjo neprofitnih stanovanj, tako vzpostavljajo novega nepremičninskega akterja, ki naj bi združeval javne in zasebne interese.“ 

Redki ukrepi in spet obljube

Res je, da je vlada lani, letos in v naslednjem letu namenila nekaj sredstev za gradnjo neprofitnih stanovanj – skupno približno 75 milijonov evrov. „A to je manj kot 15 odstotkov naložbe, ki je potrebna za gradnjo 5000 neprofitnih stanovanj, kot jih še obljubljajo do konca mandata. In ravno zato, ker vlada ne zagotovi primernega sistemskega vira za gradnjo in obnovo neprofitnih stanovanj, v zadnjih mesecih napovedujejo celo zvišanje neprofitne najemnine,“ pravijo.

Med dosežki, če jim lahko tako rečemo, lahko izpostavimo še ustanovitev stanovanjskega sveta, posvetovalnega telesa ministrstva, namen katerega je sooblikovanje nove stanovanjske politike. A tudi tega so ustanovili nedavno, prvo sejo je svet imel sredi februarja. Delom je torej komajda začel. 

V zadnjih tednih so sicer predstavniki ministrstva vendarle začeli napovedovati tudi nekatere ukrepe v smeri regulacije najemnega trga in davčne politike, ki bi lahko morda vsaj nekoliko odvračali od izkoriščanja stanovanj kot varnih in dobičkonosnih naložb, pravijo v Zadrugatorju, vendar ostajajo previdni, saj „še ni mogoče oceniti, ali bodo ti ukrepi realizirani in učinkoviti, saj je vse še na ravni idej, brez podrobnosti glede posamičnih ukrepov – še vedno smo zgolj pri obljubah.“ 

Prav tako je pozitivna novica, da ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport pripravlja sistem regulacije oddajanja stanovanj v turistične namene.

Poučite se o veljavni zaknodaji in pravicah

Medtem ko čakamo na stanovanjsko politiko, s katero naj bi stanovanja postala bolj dostopna, najemni trg bolj urejen, najemnik pa bolj zaščiten, so v nevladnih organizacijah prepričani, da morajo najemniki poznati vsaj obstoječo zakonodajo. Poznavaje te in svojih pravic jim omogoča, da se na tržnem najemnem trgu, kjer vlada izrazito neravnovesje v razmerju med najemnikom in lastnikom stanovanja, zavarujejo in postanejo bolj odločni sogovorniki, so prepričani v IŠSP. Zato so skupaj z Danes je nov dan pripravili obsežen Priročnik za najemnice_ke.   

V njem na zelo razumljiv način najemnika vodijo skozi zakonodajo. Predstavljajo tipične položaje in najbolj pomembna in pereča vprašanja, s katerimi se najemniki srečujejo pred najemom, v času najema in ob odpovedi najemne pogodbe. 

Prihodnji in obstoječi najemniki v priročniku, ki je dosegljiv na spletni strani Najemniški SOS, lahko dobijo odgovore na vprašanja, kaj vse pregledati pred najemom stanovanja, kako komunicirati z najemodajalcem, kaj vprašati. Obsežno poglavje je namenjeno najemniški pogodbi in pojasnilom, kakšna naj bo in zakaj jo je treba skleniti, ter tudi, kako se zavarovati pri plačilih najemnin in stroškov in zakaj je treba za vsako plačilo imeti dokazilo. Zelo pereči vprašanji sta tudi, kdaj in pod katerimi pogoji lahko najemodajalec zviša najemnino ter kdaj lahko zadrži varščino. 

V priročniku je predstavljeno tudi, kako ukrepati, če v stanovanju odkrijete stvarno napako, in kako, če najemodajalec stanovanja ne vzdržuje. Pojasnjene so tudi pravice najemnika in najemodajalca v času najema, med drugim tudi pravica do prijave začasnega in stalnega prebivališča in pravica najemnika, v primeru, da lastnik stanovanje proda pred iztekom pogodbe. 

Diskriminacija je vse bolj pogosta

Posebna pozornost pa je namenjena diskriminaciji, ki je po navedbah nevladnikov vse bolj pogosta, pojavlja pa se v odkriti in prikriti obliki. „Diskriminacija na najemnem trgu je vsaka neenaka obravnava oseb, usmerjena v omejevanje ali preprečevanje dostopa do stanovanja na podlagi osebnih okoliščin, ki jih ni mogoče spremeniti. To pomeni, da ima nekdo slabše možnosti dostopa do stanovanja le zato, ker je določene narodnosti, rase, spola, spolne usmerjenosti, identitete, stopnje izobrazbe, verske izpovedi, starosti, ker ne govori slovenskega jezika, ima otroke, ker ima določene oviranosti ali podobno.“ 

Diskriminacijo lahko prijavimo zagovorniku načela enakosti, ki je samostojen državni organ, ustanovljen za spodbujanje enakopravne obravnave in zagotavljanje varstva pred diskriminacijo. Zagovornik načela enakosti v uradnem postopku ugotavlja diskriminacijo, če je do te prišlo, pa žrtvam nudi tudi neodvisno pomoč, in sicer v obliki pomoči pri podajanju pobud; informiranja o diskriminaciji in pravnem varstvu pred diskriminacijo; svetovanja in pravne pomoči pri uveljavljanju pravic v zvezi z varstvom pred diskriminacijo v postopkih, povezanih z diskriminacijo (npr. katere pravne poti ima na voljo posameznica in kako jih uporabi pred drugimi državnimi organi).

V priročniku pa so navedeni tudi kontaktni podatki vseh nevladnih organizacij in državnih inštitucij, na katere se najemniki v primeru težav obrnejo po pomoč.