Vlagi in vodi v območju temeljev in vkopanih delov hiše so običajno bolj izpostavljene starejše hiše. V času, ko so bile grajene, se s hidro- in toplotno izolacijo teh delov sploh niso ukvarjali. Tako na temeljih ni horizontalne hidroizolacije, ki bi preprečevala dvig kapilarne vlage iz zemlje, vertikalna hidroizolacija na vkopanih delih zunanjih zidov, ki preprečuje navlaženje zaradi meteorne vode, pa je velikokrat slabo izvedena ali pa je tudi tu ni. Pokažejo se vidni znaki, kot so vlažni in plesnivi madeži v notranjosti, odstopanje ometa na zunanjih stenah in v najhujših primerih celo kot posedanje zaradi slabih mehanskih lastnosti konstrukcijskega materiala, ki ga je načela vlaga.

Kapilarna ali površinska vlaga

Potem ko smo opazili naštete znake, je treba najprej ugotoviti, ali je vzrok vanje res kapilarna vlaga, ki ji dodatno pomaga lahko še vlaga, ki v zidove zaide zaradi padavin, ali pa je izvor nekje drugje. Vidno pokanje in odstopanje fasadnega ometa, njegovo luščenje in krušenje konstrukcijskega materiala so skoraj zagotovo posledica kapilarne vlage. Črni madeži plesni v notranjosti hiše, pa še ne pomenijo, da gre za kapilarno vlago. Vzrok zanje je lahko povečana koncentracija relativne vlažnosti zraka, ki na stikih s hladnimi mesti (toplotnimi mostovi) kondenzira. Tako stalno navlažena mesta so idealna za razvoj plesni. 

Foto: Profimedia stara hiša Hišo naj pregleda strokovnjak

V naslednjem koraku je dobro poklicati strokovnjaka za gradbeno fiziko in gradbene konstrukcije, ki bo natančno proučil razmere, predvsem pa bo najprej izmeril vsebnost vlage in prisotnost soli v konstrukciji. Glede na gradbeni material, iz katerega je grajena hiša, in količino izmerjene vlage ter soli, bo lahko predlagal učinkovite rešitve. 

Posegi, ki preprečijo dvigovanje kapilarne vlage po zidovih navzgor, so običajno veliki. Nikakor pa ni dovolj, da le obnovimo fasado z novim zaključnim fasadnim slojem  in jo po možnosti še toplotno izolirano. Tako bomo le za kratek čas, morda dve tri leta zakrili težave, ne bomo pa jih odpravili. Po določenem času, se lahko madeži začnejo kazati tudi na novi fasadi, sledi pokanje in odstopanje ometa. Tudi toplotna izolacija tega ne bo preprečila. Kapilarna vlaga, ki bo v zidovih še veno prisotna, bo še vedno hotela ven. Hkrati pa bo kapilarna vlaga s časoma zmanjšala toplotne lastnosti vgrajene toplotne izolacije. 

Rezanje zidu in hidroizolacija

Pri sanaciji starejše hiše velja zlato pravilo, da je treba najprej preprečiti vodo in vlago, ali jo vsaj kolikor se le da zamejiti, preden se lotimo drugih posegov. Zato se je sanacije treba lotiti pri dnu hiše. Najbolj učinkovita je horizontalna vgradnja hidroizolacije čim nižje v zidu. A to pomeni, da je treba zid po celem obodu hiše prerezati in v režo vstaviti hidoizolacijo. Tak poseg je precej zahteven, predvsem pa ni nujno možen pri vseh hišah. Stare kamnite hiše so zagotovo lahko problem. Te počasi spodkopavamo in stare kamnite temelje nadomestimo z novimi betonskimi, na katerih je hidroizolacija.

Foto: arhiv Fibran Izolacija temeljev Če to ni možno, ali se za taka posega tudi zaradi višine stroška oziroma naložbe, ne bomo odločili, lahko kapilarno vlago vsaj bolj ali manj omejimo. Lastniki starejših hiš se zelo pogosto odločijo za vertikalno izolacijo temeljev ali vkopanih delov hiše, če ta pravih temeljev sploh nima. 

Izolacija temeljev in drenažni kanal

Okoli hiše je treba skopati približno 60 centimetrov širok in vse do začetka temelja globok jarek, še bolje pa 10 centimetrov nižje, da dobimo prostor, kamor bomo lahko namestili novo toplotno in hidroizolacijo. 

Preden vkopani zid obložimo z novo hidroizolacijo, je treba z njega odstraniti cokel, potem pa še vse ostanke gradbenega materiala in druge nesnage, ter ga naravno osušiti. To zahteva kar nekaj časa, saj se denimo milimeter betona suši en dan. Odkopani zidovi so pogosto neravni, zato jih je treba izravnati, najbolje z nanosom cementnega sloja.

Ko je hidroizolacija nameščena in nepredušno zatesnjena na vseh stikih in na stiku s horizontalno izolacijo temelja, sledi lepljenje plasti toplotne izolacije. Zaradi stalne prisotnosti vlage v vkopanem delu hiše, je dobro izbrati vodoodbojne in vodoneprepustne materiale, kot je ekstrudirani polistiren (XPS). Čez XPS plošče naredimo zaključni tankoslojni omet z armirano mrežico, da preprečimo pokanje na stikih plošč. Debelina plošč mora biti vsaj osem centimetrov, bolje pa je, če je enaka debelini toplotne izolacije na vidnem delu zunanje stene ali za en do dva centimetra tanjša od nje. Toplotno izolacijo je treba namestiti tudi na talno ploščo. Ta izolacija sicer ne bo povezana s tisto na zunanji strani vkopanega zidu, kot bi bilo pravilno z vidika preprečevanja toplotnih mostov.  Na tem mestu bo nastal toplotni most, ki pa ne bi smel povzročati prevelikih težav.

Foto: arhiv Fibran Izolacija temeljev Zadnji korak pri sanaciji vlage v območju temeljev je odvodnjavanje meteornih voda stran od hiše. Za vode, ki zastajajo ob hiši, je treba urediti drenažo. V jarek, ki smo ga skopali okoli hiše, najprej položimo filc, nanj pa z naklonom en centimeter drenažno cev s premerom 60 milimetrov. Po cevi bo meteorna voda odtekala v podtalnico. Kanal potem zasujemo s prodcem, njegova velikost oziroma granulacija naj bo od 16 do 32 milimetrov, in vse skupaj zavijemo v filc. Ta preprečuje, da bi med prodec in v cev zašli drobni delci in zamašili celoten drenažni sistem. Nad filc lahko nasujemo še gramoz.

Sušilni sanacijski ometi

Ena izmed možnih in po navedbah proizvajalcev materialov učinkovita rešitev, je sanacija s kapilarno vlago obremenjenih zidov s sistemom namenskih sanacijskih ometov s sušilnim učinkom.

Njihova izjemno pomembna lastnost je njihova visoka paroprepustnost, ki omogoča prehod vodne pare iz zidu skozi omet ven, tako da se vlaga ne zadržuje v njem. Hkrati pa so ti ometi vodoodbojni, kar pomeni, da ne prepuščajo zunanje vode v notranjost zidu. Še ena od njihovih pomembnih lastnosti je zmožnost zadrževanja soli oziroma odpornost na soli, ki jih zadržijo v številnih mikroporah v svoji strukturi. 

Vse plasti do osnovnega zidu je treba odstraniti Preden se lotimo sanacije zaradi kapilarne vlage poškodovanih zidov, jih je treba temeljito očistiti. To pomeni, da je treba z njih odstraniti s solmi obremenjene obstoječe omete vse do nosilne konstrukcije in to vsaj en meter nad vidnimi poškodbami. Odstraniti je treba tudi poškodovano maso med opekami ali kamni, če gre za kamnit zid, prostore med njimi pa spihati in tako očistiti prahu.

Foto: arhiv Weber Saint-Gobain sanacija vlage Pri sanaciji z izsuševalnimi ometi se na zid nanese več plasti, vsak proizvajalec je razvil svoj sistem. Prvi sloj je običajno injektirna masa, ki zapolni razpoke in votla mesta, počasi se razporedi po kapilarah, po katerih je pred tem potekal kapilarni vlek, in jih dolgoročno zatesni. Tako prepreči dvig kapilarne vlage navzgor. Kako jo injektirajo, če jo sploh pa je odvisno od tega ali je zid opečnat ali kamnit. 

Potem sledi sanacijski omet, ki v mikroporah zadrži soli. Vlaga se skozi omet parno suši in na površini ne prihaja več do poškodb, nastalih zaradi povečane vlage v podlagi. Paroprepustna, posebna struktura por in izredno finih kapilar med njimi preprečuje, da bi vlaga skozi omet prehajala v tekoči obliki. S tem se prepreči prenašanje v vodi topnih soli iz zidu v omet oziroma na površino ometa, in škoda, ki pri tem nastane.

Zadnji sloj je omet za fino obdelavo, ki pomeni tudi zaključni sloj, običajno temelji na apnenih pripravkih, predvsem pa mora biti zelo paroprepusten. Sušilni, sanacijski omet lahko zaključimo tudi s fasadnimi barvami, ki morajo biti vsaj toliko paroprepustne, kot omet, primerne so silikatne fasadne barve in apneni belež.