Dimnik je eden od najpomembnejših elementov ogrevalnega sistema, namenjen je odvajanju dimnih plinov, ki nastajajo pri izgorevanju energenta za ogrevanje. Zaradi visokih temperatur dimnih plinov, kondenza, ki nastaja predvsem pri izgorevanju zemeljskega plina in jedkih snovi, ki jih lahko dimni plini vsebujejo, morajo dimniki izpolnjevati nekatere zahteve in imeti kot dokaz tudi ustrezne certifikate.
Lastnosti, ki jih mora imeti kakovosten dimnik, so:
- odpornost na visoke temperature, tudi do 600 stopinj Celzija
- odpornost proti vlagi, ki kondenzira na stenah dimnika,
- mehanska obstojnost pri uporabi in vzdrževanju
- biti morajo plinotesni, da dimni plini ne bi prehajali v prostor
- odporni morajo biti na korozijo.
Naštete zahteve izpolnjujejo keramični in inox (nerjavna pločevina) dimniki, natančneje, dimniške tuljave, medtem ko jih šamotni in plastični dimniki ne izpolnjujejo v celoti. Šamotni niso neprepustni za vodo in ne preprečujejo prehoda kondenza skozi tuljavo, niti niso popolnoma plinotesni, poleg tega niso tako stabilni kot keramični in inox dimniki, niti enako odporni na kisline, plastični pa ne zdržijo temperature, višje od 160 stopinj Celzija.
Šamotni dimniki so preteklost
Šamotni dimniki, ki so bili sicer v preteklosti najpogostejša izbira, se zaradi spremenjenih tehnologij kurilnih naprav in izgorevanja, ter s tem tudi dimnih plinov, počasi poslavljajo, v novogradnjah jih praktično ni več.
Plastične dimniške tuljave pa so primerne, če za ogrevanje uporabljamo nizkotemperaturne kotle na lahko kurilno olje ali plin, kjer temperature dimnih plinov ne presežejo 160 stopinj Celzija.
V zadnjih letih tako med dimniki prevladujejo sistemi s keramičnimi ali polkeramičnimi tuljavami in inox dimniške tuljave, ki so lahko enoslojne ali trislojne. Oboji so primerni za odvajanje dimnih plinov iz vseh vrst kurilnih naprav, torej nanje lahko priključimo kondenzacijske plinske kotle, prav tako peči in kamine na pelete in drva.
Odporni so na kondenz, ki nastane, ko vlaga iz dimnih plinov na površini dimne tuljave kondenzira, na vse jedke snovi, zato ne korodirajo, hkrati pa so zaradi načina sestavljanja popolnoma plinotesni. Njihovo vzdrževanje in čiščenje je preprosto, njihova življenjska doba pa dolga.
Kaj torej izbrati, keramiko ali nerjavno pločevino?
To je odvisno predvsem od tega, kje bo dimnik postavljen, kakšen videz želimo, in ali je naša hiša nizkoenergijska ali celo pasivna. Za energijsko zelo učinkovite hiše strokovnjaki priporočajo keramične dimniške sisteme, ki jih lahko postavimo oziroma pozidamo tako, da popolnoma preprečimo vse potencialne toplotne mostove in zagotovimo popolno zrakotesnost.
Sicer pa so dimniški sistemi s keramičnimi tuljavami načeloma sestavljeni iz treh plasti. Notranja je tuljava iz kakovostne keramike ali polkeramike, objema jo enotna, neprekinjena plast toplotne izolacije iz kamene volne, ki je negorljiv material, zunaj pa je dimniška obloga ali plašč, ki je lahko iz različnih negorljivih materialov. Običajno je to penjeni beton, lahko je steklobeton, ali pa so to posebne dimniške obloge.
Poleg tega je sistem, tudi pri dimnikih iz nerjavne pločevine, sestavljen še iz dimniškega zaključka, ki je največkrat obroba iz pločevine ali pa kak drug obložni element, krovne plošče, dimniške kape, priključka, ki je običajno pod kotom 45 ali 90 stopinj, enih ali dveh dimniških vratc, skozi katera se dimnik čisti, držala dimnika, regulatorja vleka, držala dimnika in seta za statično ojačitev, ki je pomemben predvsem pri prehodih dimnika skozi medetažno ploščo in skozi streho, ter posode za zajem kondenza.
Keramične dimnike običajno izberemo za novogradnje, v katerih jih postavimo v notranjost ob eno od notranjih sten, lahko pa tudi ob zunanjo steno, odvisno od tega, kje je načrtovana kurilnica, oziroma, kje v prostoru bo postavljen kamin ali kaminska peč. Dimnik bo v tem primeru tudi dodatno grelno telo, ki bo v prostorih, skozi katere poteka, oddajal nekaj toplote.
Razlika med enoslojnim in trislojnim dimnikom iz inoxa
Že poimenovanje pove, da je enoslojni dimnik iz nerjavne pločevine le dimniška tuljava, medtem ko je trislojni dimnik sestavljen iz tuljave, ki jo obdaja toplotna izolacija, sledi pa še ena plast oziroma cev iz nerjavne pločevine. Prvi se uporablja izključno za sanacije, pri katerih se dimniško tuljavo vstavi v prazen jašek obstoječega zidanega dimnika, samostoječ pa ni primeren, saj ni toplotno izoliran. Zato se dimni plini v njem prehitro ohlajajo in kondenzirajo, vlek skozenj pa bo slabši.
Za inox dimnike se običajno odločimo takrat, ko jih postavimo na zunanji strani zunanjega zidu, tako da potekajo ob fasadi navzgor. Zaradi svojega minimalističnega videza so povem nemoteč dodatek na fasadi.
Prednost trislojnih inox dimnikov je tudi v tem, da jih lahko od peči v notranjosti tudi s horizontalnim potekom tuljave speljemo ven skozi zunanjo steno in ne le skozi medetažno ploščo in streho, tako kot keramične. Potreben je le en preboj, ki ga je treba ustrezno obdelati, da je zrakotesen in ne povzroča toplotnega mostu.
Na sploh so inox tuljave zaradi elementov, iz katerih so sestavljene bolj prilagodljive od keramičnih. Če je izveden pravilno, je tak dimnik primeren tudi za pasivno hišo, kar je pogosta praksa tam, kje jih ogrevajo s toplotnimi črpalkami, en dimnik pa potrebujejo za kaminsko peč, ki je v hiši bolj za vzdušje kot za toploto.
Še nekaj detajlov je treba vedeti o dimnikih
Pri izbiri dimniškega sistema, ne glede na to, iz katerega materiala je dimniška tuljava, je treba biti pozoren še na nekaj detajlov, ki so izjemno pomembni.
Premer dimniške tuljave mora biti vedno prilagojen kurilni napravi, nikakor ne sme biti manjši, niti ni dobro, da je bistveno večji od premera, ki ga predpisuje proizvajalec kurilne naprave. Če bo prevelik, se lahko dimni plini na poti ven prehitro ohladijo in v tuljavi kondenzirajo, vlek pa ne bo zadosten.
Enako velja, če je dimniška tuljava predolga. Aktivna višina dimnika, ki je merjena od priključka do vrha, mora biti vsaj štiri metre. Za dimnike, ki potekajo navzgor skozi streho in so od slemena oddaljeni manj kot dva metra, velja še, da morajo biti vsaj 30 centimetrov višji od slemena.
Dimniki, ki bodo priključeni na kondenzacijske plinske kotle, morajo obvezno imeti urejen odvod kondenza iz posode za kondenz, pri dimnikih, ki so priključeni na naprave na lesno biomaso, pa to ni obvezno, vendar strokovnjaki posodo za kondenz in odvod kondenza v teh primerih priporočajo zaradi možnosti vdora meteornih voda na vrhu dimnika.
Pri dimnikih, ki so postavljeni v notranjosti in hkrati višji od petih metrov, je dobro imeti dvoja dimniška vratca. Druga se namestijo na delu dimnika, ki je na podstrešju ali v mansardi, kar omogoča lažje čiščenje.
Dimniški sistem je tako pomemben, da se njegove izvedbe nikar ne lotevajmo sami, prepustiti jo je treba za to usposobljenim strokovnjakom, od katerih bomo dobili tudi vse tehnične specifikacije, predvsem pa bomo dobili certifikat in izjavo o skladnosti. Če tega nimamo, pri večini zavarovalnic novogradnje ne bomo mogli zavarovati za primer požara oziroma te škode v primeru dimniškega požara ne bodo priznale.
Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.