Minister Bojan Kumer je na skupni novinarski konferenci z Agencijo za energijo v Ljubljani izpostavil, da glede na analizo stanja v nekaterih primerih občani nosijo breme neskrbnega gospodarjenja z gospodarsko javno službo daljinskega ogrevanja oziroma s sistemi distribucije toplote.

To se mu zdi nesprejemljivo, vlado pa po njegovih besedah skrbi, da dogodki ne gredo v smer zagotavljanja konkurenčne cene ogrevanja za končne odjemalce. Spomnil je, da je vlada spričo energetske krize lani ukrepala tudi na področju daljinskega ogrevanja, kar je terjalo precejšnja proračunska sredstva za nadomestila dobaviteljem.

Če se bo v prihodnosti pokazala potreba, bo vlada po ministrovih besedah ukrepala znova, a, kot je ministra dopolnil generalni direktor direktorata za energijo na ministrstvu Hinko Šolinc, splošne energetske krize ni več, v proračunu pa trenutno ni predvidenih sredstev za dodatne ukrepe za blaženje energetske draginje.

Neambicioznost dobaviteljev toplote

Po drugi strani so na podlagi evropskih sredstev na voljo obsežne spodbude za zeleni in energetski prehod, tudi za prestrukturiranje sistemov daljinskega ogrevanja na obnovljive vire energije.

A na ministrstvu ugotavljajo, da manjka projektov in ambicij za takšne ukrepe, kljub dejstvu, da višina subvencije znaša 45 odstotkov upravičenih stroškov. Število vlog na razpisu za prestrukturiranje sistemov, ki je odprt do marca 2025, je trenutno zelo majhno.

Kumer je zato na dobavitelje toplote in občine naslovil poziv, da vložijo maksimalne napore v ukrepanje za znižanje izhodne cene toplote v sistemih daljinskega ogrevanja in tako odjemalcem zagotovijo konkurenčno ceno. Prepričan je, da lahko ob izvedenih ukrepih ceno precej znižajo. Obžaloval je tudi, da v sistemih daljinskega ogrevanja, ki temeljijo na plinu, dobavitelji niso upoštevali trenutno bistveno nižjih cen plina.

Ob tem je minister spomnil na vladni predlog novega energetskega zakona, ki je zaradi nasprotovanja opozicije nekaterim predlaganim zakonskim določilom obstal pred prvo obravnavo v DZ. Zakonski predlog po njegovih besedah prinaša zakonske nastavke za bolj hitro in učinkovito podeljevanje subvencij za energetski prehod, obenem pa prinaša tudi podlage za nadaljnjo regulacijo cen energije.

Šolinc je sicer v svoji predstavitvi jasno povedal, da so vse pristojnosti za opravljanje dejavnosti distribucije toplote v pristojnosti občin in njihovih javnih podjetij oz. koncesionarjev, če se lokalne skupnosti odločijo, da gospodarsko javno službo izvajajo prek koncesije.
Čeprav se je na podlagi sprememb pravnega okvirja v EU zaostrila zakonodaja tako glede zahtev za energetsko učinkovitost sistemov daljinskega ogrevanja kot glede prehoda na obnovljive vire energije, na lokalni ravni torej manjka idej in aktivnosti za nadgradnjo sistemov.

Šolinc razloge za to pri večjih sistemih vidi v kompleksnosti, ki terja več časa za spremembe, pri manjših koncesijskih sistemih, še posebej tistih, ki temeljijo na zemeljskem plinu, pa oviro vidi v tem, da so nekatere koncesije stare tudi 30 let ali več in ne vključujejo spodbud za vlaganja. Današnji sistemi so torej pogosto odraz preteklega stanja. Po Kumrovih besedah zato vlada s predlaganim novim energetskim zakonom predvideva stroge pogoje pri podaljšanju koncesij, da bi tako tudi država pri tem vprašanju imela večjo vlogo.

Najdražje tam, ker je energent plin

Po besedah Mojce Španring z Agencijo za energijo je sicer v 2022 delovalo 50 distributerjev toplote, ki so prek 109 distribucijskih sistemov s toploto oskrbovali 68 občin in skoraj 109.000 odjemalcev. Med energenti je s 45 odstotki prevladoval premog, ki je bil glavni energent v Ljubljani in Šaleški dolini, z 29 odstotki je sledil plin, z 19 odstotki pa lesna biomasa. Povprečna izguba v sistemih je dosegala 16 odstotkov.

Španring je poudarila, da so razlike med distribucijskimi sistemi v državi zelo velike glede na osnovne lastnosti, tehnologije v uporabi, obratovalne pogoje in tudi izgube v sistemu. Tudi zato prihaja do velikih razlik med cenami ogrevanja, ki jih sestavljata variabilni del, predvsem strošek proizvodnje ali nabave toplote, in fiksni del.

Najvišje cene so v letošnji sezoni na Ravnah na Koroškem, v Trbovljah in v Mariboru, kjer je energent plin. Letošnja rast stroškov je predvsem odraz višjega variabilnega dela in znova višjega DDV po začasnem znižanju v času energetske krize.

Najnižje cene so medtem v Celju, kjer se ogrevajo tudi s pomočjo sežigalnice odpadkov, in kljub letošnji podražitvi še naprej tudi v Šaleški dolini, od koder prihaja največ pozivov k ukrepanju države za znižanje cene ogrevanja.

Španring je sicer izpostavila tudi enormne razlike v povprečni letni porabi toplote med posameznimi sistemi. Porabo in s tem stroške je mogoče po njenih besedah učinkovito znižati z energetsko sanacijo objektov in z znižanjem temperature v ogrevanih prostorih.