Materiale za gradnjo hiše najprej vrednotimo po njihovih lastnostih, ki so pomembne pri določenem namenu uporabe, v naslednjem koraku pa na odločitev, katere izbrati, vplivajo njihova cena ter tehnologija in čas gradnje. Pri graditeljih lahko prevlada tudi subjektivno stališče, poseben odnos,ki ga imajo nekateri do lesene, in drugi do zidane gradnje.
Pri masivni ta največkrat temelji na vkoreninjeni tradiciji in prepričanju, da je večna, pri leseni pa na pozitivnem odnosu do lesa kot naravnega materiala ter s tem tudi do okolja.
Vse več graditeljev se zaveda pomena učinkovite rabe energije v hišah, saj se ta občutno pozna predvsem v njihovi denarnici, ker so stroški za ogrevanje in hlajenje manjši kot v starejših energijsko neučinkovitih hišah, skoraj nihče pa ne razmišlja o vsej energiji, porabljeni za proizvodnjo, predelavo in druge procese, ki so potrebni pred vgradnjo posameznega materiala, niti o energiji, potrebni za prevoz surovine do proizvodnje, in od tam do gradbene parcele. Še manj se sprašujemo, kaj se bo zgodilo z materiali, ko bodo odslužili.
Sivo energijo običajno zanemarimo
Govorimo o sivi energiji, ki jo v procesu gradnje, med uporabo stavbe in po tem, ko dokončno izpolni svoj namen, praviloma zanemarimo. Upoštevana siva energija in LCA ( angl. life cycle assessments) kažeta glavno in najpomembnejšo dodano vrednost lesa in lesnih izdelkov v primerjavi z drugimi gradbenimi materiali.
Les kot gradbeni material in material za posamezne elemente hiše z vidika življenjskega cikla (LCA) in ogljičnega odtisa nima konkurence, saj beton, opeka, jeklo, aluminij in plastične mase od nastanka do časa, ko jih zavržemo oziroma se njihov cikel sklene, bistveno bolj obremenjujejo okolje.
Od zibelke do groba in spet do zibelke
Za ovrednotenje LCA obstaja več metodologij, s katerimi analizirajo različne vplive na okolje, vendar so v zadnjem času prevladujoče teme teh analiz predvsem toplogredni plini, med katerimi prevladuje ogljikov dioksid.
LCA lahko zajema različne faze življenjskega cikla posameznega predmeta:
- prva in najkrajša je od zibelke do izhoda, kar pomeni od izvora do predelave v tovarni ali neki industriji in izhoda iz nje,
- druga je od zibelke do groba, kar pomeni, da se po predelavi in uporabi cikel konča z razgradnjo odsluženega izdelka,
- tretja je od zibelke do zibelke, za katero velja, da odsluženi izdelek recikliramo in uporabimo kot surovino za nov izdelek.
Življenjski cikel lesa lahko analiziramo v zadnji, najdaljši fazi, saj ga lahko predelamo v druge izdelke, čisto na koncu pa uporabimo kot energent.
Les ima najmanjši ogljični odtis
To potrjujejo podatki raziskav in izračunov z različnih koncev sveta. Prvi zanimiv podatek je ta, da ima lesena hiša v fazi od zibelke do izhoda, torej do takrat, ko zapusti proizvodnjo, negativen ogljični odtis, in sicer minus 0,17 tone na kvadratni meter, saj les skladišči več ogljikovega dioksida, kakor se ga sprosti pri njegovi predelavi.
Drevo skladišči ogljikov dioksid v procesu fotosinteze med rastjo. Kakor navaja dr. Niko Torelli v članku Les zares, vsebuje kubični meter sveže bukovine 287 kilogramov ogljika ali 1052 kilogramov ekvivalentov ogljikovega dioksida, kubični meter smrekovine pa na primer 740 kilogramov ekvivalenta ogljikovega dioksida, v povprečju pa 900 kilogramov.
Če bi kubični meter aluminija, betona, jekla in plastike nadomestili z lesom, bi za vsak kubični meter izpuste ogljikovega dioksida zmanjšali za 1,1 tone, je drug podatek, ki govori v prid lesu.
Zelo zgovorni so tudi podatki švicarskega urada za okoljsko kemijo, ki je izračunal količino sive energije, potrebne za proizvodnjo različnih materialov in elementov, ki se vgrajujejo v hiše.
O gradbenih materialih so ugotovili naslednje:
- za proizvodnjo trislojne lesene plošče se porabi 7,5 MJ/kg,
- za žagan, naravno sušen les 1,7 MJ/kg,
- za opečni zidak od 2,39 do 3,08 MJ/kg,
- za plinobetonski zidak 4,72 MJ/kg,
- za ekspandirani polistiren 105 MJ/kg,
- za kameno volno 15,7MJ/kg
- za celulozna vlakna, ki jih največkrat uporabijo v lesenih hišah, pa le 3,6 MJ/kg.
K temu dodajmo še številke iz prej omenjenega članka. Siva energija za tehnično sušen les znaša 880 MJ/m³, za vezan les je 5720 mJ/m³, za iverko 4400 in za lepljene nosilce 2530. Vendar je tudi to zelo malo, glede na to, da je siva energija za PVC 93.620, jeklo 151.200 in aluminij 515.700 MJ/m³.
Če pogledamo še vrednosti za okna, ugotovimo, da je za proizvodnjo navadnega okenskega okvirja iz aluminija in stekla treba vložiti 2600 MJ/m², za enako okno s PVC-okvirjem 900 MJ/m², in za leseno 350 MJ/m².
Lesene hiše tudi do dvakrat manj obremenjujejo okolje
Na Novi Zelandiji so primerjali LCA za tri primerljive hiše, grajene iz različnih materialov. Za hišo iz betona so izračunali, da je njen ogljični odtis 1,92 tone na kvadratni meter. Pri stavbi iz jekla je ogljični odtis 1,95 tone na kvadratni meter. Za leseno hišo, ki ima vgrajena tudi lesena okna, predelne stene, tla in stropove, so izračunali, da je njen ogljični odtis 1,49 tone na kvadratni meter. Razlika v količinah bi bila še večja, če bi v LCA prav tako upoštevali možnosti recikliranja posameznih materialov, torej od zibelke do zibelke.
Ogljični odtis lesa je torej precej manjši kot pri drugih materialih, v svojem življenjskem ciklu predstavlja skladišče ogljikovega dioksida, za njegovo predelavo se rabi veliko manj energije, izrabljenega lahko recikliramo in predelamo v druge izdelke, v zadnji fazi pa ga uporabimo tudi kot energent.
Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.
Pri bajti za katero se zakreditiraš za pol življenja noben bedak ne bo gledal koliko ima ogličnega odtisa ampak da …
leseni hiši se po slovensko reče : BARAKA !