Načeloma res velja, da toplotno izoliramo tiste dele hiše, ki so ogrevani, saj tako zmanjšamo toplotne izgube, ali drugače, preprečimo uhajanje toplote skozi zunanje stene in streho ven. Razumljivo je, da je poleg fasade treba izolirati tudi streho, če je pod njo mansarda. Če pa je podstrešje nebivalno, pa marsikdo na izolacijo tega preprosto pozabi ali pa celo meni, da je to stran vržen denar, saj prostora ne ogreva.
Takšno razmišljanje je napačno
Če je podstrešje neogrevano, potem medetažna plošča med zadnjim ogrevanim nadstropjem in njim predstavlja tako rekoč zunanjo steno, skozi katero se izgublja toplota. Zgolj streha, ki je tudi neizolirana, ne predstavlja nobene prepreke za uhajanje toplote iz ogrevanih prostorov navzgor.
Zato vsi strokovnjaki za gradbeno fiziko in energetski svetovalci vedno poudarjajo, da izolacija zunanjega ovoja hiše pomeni izolacijo fasade, tal proti neogrevani kleti ter izolacijo strehe, če je pod njo bivalni prostor, ali tal na podstrešju, če pod streho ni bivalnega prostora. V povprečju velja, da toplotna izolacija fasade v individualni hiši toplotne izgube lahko zmanjša do 35 odstotkov, izolacija strehe do 20 odstotkov in izolacija tal oziroma stropov kleti do 15 odstotkov.
Tla je treba nujno izolirati
Toplotna izolacija tal na neogrevanem podstrešju je torej nujna, če želimo zmanjšati toplotne izgube v hiši in hkrati poleti preprečiti pregrevanje bivalnih prostorov pod njim. Zato vprašanje, ali izolirati tla ali ne, ni pravo, še posebej, če vemo, da je prav izvedba izolacije na tem mestu precej preprosta, hitra in med cenejšimi. Večina jo lahko izvede kar sama.
Pred tem je treba vedeti le, ali bodo tla na podstrešju pohodna ali ne, lahko pa se odločimo tudi za kombinacijo obojega, kar je v praksi precej pogosto. Glede na to izberemo ustrezne toplotnoizolativne materiale in parne zapore ali ovire, če so te potrebne.
Izvedba odvisna od namena podstrešja
Najbolj preprosto bo, če tla na podstrešju ne bodo pohodna. Na lesena tla je treba najprej položiti parno oviro, če so betonska, pa izolacijo polagamo neposredno. To je lahko steklena ali mehka kamena volna, lahko pa se odločimo tudi za plošče iz ekspandiranega polistirena (EPS). Pri izbiri ni odveč vedeti, da sta steklena in kamena volna negorljivi in spadata v razred gorljivosti A1, medtem ko EPS spada v razred E.
Pri pohodnih tleh je treba izolirati nekoliko drugače. Na tla najprej položimo parno oviro ali zaporo, čez trde izolacijske plošče iz kamene volne ali EPS, lahko pa vpihamo tudi izolacijo iz celuloznih kosmičev, zaključimo pa s pohodnimi suhomontažnimi ploščami. To so lahko pohodne mavčno-kartonske, mavčno-vlaknene ali pa OSB-plošče.
Tretja možnost je kombinacija obojega, pri čemer na nepohodnem delu položimo le izolacijo, pohodni del pa izdelamo tako, kot je opisano zgoraj.
Naslednje vprašanje je, koliko toplotne izolacije položiti. Če se držimo pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah, ki predpisuje minimum, bi morali doseči toplotno prehodnost 0,20 W/m²K. To lahko dosežemo s približno 20 centimetri toplotne izolacije, odvisno od njene toplotne prevodnosti. Nekoliko strožje zahteve ima Eko sklad, pri katerem lahko tudi za ta poseg dobimo nepovratna sredstva.
Če želimo zadostiti zahtevam Eko sklada, mora biti razmerje med toplotno prevodnostjo in debelino izolacije manjše ali enako 0,14 W/m²K, kar pomeni približno 24 centimetrov toplotne izolacije. Subvencija znaša do 30 odstotkov vrednosti naložbe, vendar ne več kot 25 evrov na kvadratni meter toplotne izolacije.
Na Eko skladu pri tem priznajo nakup in vgradnjo toplotne izolacije, parne zapore/ovire, izdelavo betonskega estriha, lesene pohodne obloge in ostale stroške, ki so smiselno povezani z izvedbo naložbe.
Ljudje ne izolirajo le zaradi enega razloga,ker nimajo denarja.
Povsem neustrezna prva fotografija.... potem pa na tej osnovi laiki tlačimo izolacijo med trame , late in špirovce, da zadeva …