Za marsikoga nenavadna, celo nesprejemljiva rešitev, a štiričlanska družina iz Kentuckyja v ZDA misli drugače. Iz več kot 200 kvadratov velike družinske hiše, ki so jo prodali, so se preselili na podeželje. Kupili so skoraj 8,5 hektara veliko zemljišče in si na njem postavili družinsko vas s šestimi majhnimi objekti. 

Foto: Lennox Brinks Kentucky so izbrali zato, ker je so tam cene zemljišč nizke, gradbena zakonodaja pa popustljiva. Za 8,5 hektarov so odšteli nekaj več kot 52.000 evrov, za šest mini hiš pa nekaj več ko 18.000 evrov. 

„Soprog je želel, da živimo vsi skupaj v eni hiši, sama pa sem bila prepričana, da otroka potrebujeta svojo zasebnost,“ je Keli povedala za Insider. Tako s soprogom zdaj živita v svoji hiši, otroka pa imata vsak svojo. 

Foto: Lennox Brinks Družinska vas Največjo hišo imata starša

Hiša mame in očeta, ki je največja, meri 26 kvadratnih metrov, je stala največ, a še vedno le skromnih 8300 evrov. Za ta denar sta si celo privoščila vgradnjo dodatnih strešnih oken, da bi imela kar največ naravne svetlobe, in dodatna vrata na zadnji strani hišice. V njej je poleg dnevne sobe, kuhinje in spalnice tudi kopalnica.

Foto: Lennox Brinks Na dvorišču nedaleč stran sta dve manjši hišici za otroka, ki sta si ju lahko izbrala sama. Sin Brodey, 16 jih šteje, si je izbral takšno z večjo teraso, hči Lennox (18), ki je že študentka, pa si je izbrala hiško, ki je v resnici hlev, le da so ji vgradili klasična vhodna vrata. Najstnika sta svoji, ne več kot 15 kvadratnih metrov veliki, bivališči lahko uredila sama. Oba imata v pritličju dnevni sobi oziroma sobi za druženje, tik pod streho na galeriji pa ležišči.

Foto: Lennox Brinks Hiški nimata kopalnice

Ti sta urejeni v četrti hišici na zemljišču. To pomeni, da morata do njiju prečkati dvorišče. „Ni tako hudo, kot se zdi. Le plašč si oblečem, če je hladno ali dežuje in stečem do kopalnice,“ pove Lennox.

Tudi sicer se ji tak način bivanja ne zdi problematičen. „Zelo podobno je, kot da bi imela le svojo sobo. Namesto, da bi imeli hodnike, kot v hiši, imamo dvorišče. Hkrati sem samostojna in ne motim staršev, s hrupom na primer,“ še pojasni.

Tudi mama Keli se strinja, da način bivanja, za katerega so se odločili, ni tako zelo nenavaden. „Ko smo živeli v veliki hiši, sta otroka večino časa preživela v svojih sobah, v skupne prostore sta prišla le, ko sta bila lačna. Podobno je tudi zdaj. Ko sta lačna ali pa imamo večerjo, prideta iz svojih hišk k nama. Ko pa midva želiva njiju, pa namesto na vrata njune sobe, zdaj potrkava na vrata njunih hišk.“

Trajnostnega življenja brez živali in rastlin ni

Poleg bivalnih, sta na dvorišču še dva manjša objekta, prvi je namenjena skupnemu druženju, drugi pa je delovni prostor oziroma pisarna. Celoto zaokrožujejo še hlev, kokošnjak in staja za koze. Družina se je namreč selila predvsem zato, da bodo več v naravi, njihov način življenja pa bolj trajnosten. 

„Otroka sva naučila ceniti Zemljo in prispevati svoj del k skrbi zanjo. Povezanost družine, preživljanje časa na svežem zraku, vzgajanje zelenjave in skrb za živali so v ospredju tega,“ pravi Keli, hči pa doda, da si ne predstavlja drugačnega življenja. 

Foto: Lennox Brinks Del tega odnosa je tudi skrb, da čim več stvari reciklirajo ali pa ponovno uporabijo, tako ali drugače izkoristijo. Vse ostanke hrane kompostirajo ali pa jih pojedo kokoši. Na teden tako proizvedejo le za eno vrečo smeti.  

Lasten dom Mini hiše: Najprej so sanje, potem sledi realnost zakonodaje

Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.