„Če se ne bi odločila za prezračevanje, bi morala hišo neprestano zračiti v vseh letnih časih, prav tako ne bi dosegla pasivnega razreda. Prednost nadzorovanega prezračevanja je, da je v hiši ves čas svež in čist zrak, očiščen ogljikovega dioksida, poleg tega je tak sistem nujna oprema v vsaki pasivni hiši. Kljub nekoliko višji naložbi sva se strinjala, da sta udobje in kakovost bivanja bolj pomembna kot višja naložba,“ je Gregor že v enem od prejšnjih prispevkov pojasnil njuno odločitev.

Foto: arhiv Gregor Brez rekuperacije ni pasivne hiše

Dejstvo je, da brez centralnega prezračevalnega sistema z vračanjem toplote odpadnega zraka (rekuperacija) ni pasivne hiše. Odpiranje oken pozimi, bi povečalo toplotne izgube in s tem potrebo energije po ogrevanju. Poleti bi to pomenilo, da bi v hiši narasle temperature, bivanje pa ne bi bilo več prijetno brez hlajenja s klimatsko napravo. Tako pa je ne bosta potrebovala. V vmesnih obdobjih, jeseni in spomladi, ko so zunanje temperature približno enake tistim, ki jih želimo v notranjosti, torej ne potrebujemo ne gretja ne hlajenja, pa odpiranje oken na energijsko učinkovitost hiše nima vpliva. V teh obdobjih lahko prezračevanje tudi izključita, če bosta tako želela, in na strežaj odpreta vsa okna. 

Foto: arhiv Gregor Energijska učinkovitost pa seveda ni edini razlog, zakaj sta se odločila za rekuperacijo. Tudi če hiša ne bi bila pasivna temveč dobra nizkoenergijska, bi bila precej zrakotesna zaradi izdatne toplotne izolacije in predvsem stavbnega pohištva, ki ima trislojno zasteklitev in je vgrajeno zrakotesno po sistemu RAL. V hiši bi bilo brez rekuperacije premalo svežega zraka, bil bi zatohel, zato bi bilo treba okna odpirati zelo pogosto. Tega pa si nista želela, saj tudi dovolj časa za to nimata.

Foto: Miran Knez Vgradnja prezračevanja poteka v več fazah

Tako je večji del sistema prezračevanja v hiši že vgrajen. Razpeljane so cevi, po katerih zrak prihaja in odhaja iz prostorov, narejeni so preboji skozi fasado, rekuperator pa bo postavljen, ko bo končana kotlovnica, kjer bo stal. Počakati je treba, da drugi mojstri v kotlovnici položijo ploščice in opravijo vsa druga zaključna dela. „Potem bomo mi zaključili svoje delo, rekuperator povezali s cevmi in ga zagnali. Iz rekuperatorja gredo štiri cevi, dve, toplotno izolirani, potekata skozi preboje na fasadi in sta zaključeni s fasadnimi rešetkami, dve pa povezujeta rekuperator z razdelilcema, od koder so manjše PE cevi razpeljane po hiši. Ti dve sta na prvem delu oblečeni v poseben material, ki duši zvok,“ pove Miran Knez iz podjetja Miktra, ki je eno od podizvajalskih podjetij Marlesa pri gradnji hiše. 

Prezračevani bodo vsi prostori v hiši

„Cevi so narejene iz PE plastike in imajo premer 75 milimetrov. Nikakor ne smejo biti klasične PVC cevi, saj te ne zagotavljajo higienskega standarda,“ pojasni Knez. Položili so jih na OSB-plošče zgornje etaže, čeznje pa bodo izvedeni tlaki in talno gretje. Od tam so zvrtali luknje skozi medetažno ploščo in naredili dovode oziroma odvode zraka v in iz posameznih prostorov v pritličju. Svež, ogret in filtriran zrak bo sistem dovajal v dnevni prostor in pisarno, odvajal pa ga bo iz kuhinje, kopalnice in hodnika, pojasni Knez.

Za prezračevanje zgornjega nadstropja se cevi od tal dvigujejo po stenah navzgor. Svež zrak bo tik pod stropom vstopal v obe otroški sobi in spalnico ter garderobo, izstopal pa bo iz kopalnice. „Količina dovedenega in odvedenega zraka mora biti enaka, zato mora biti sistem pravilno načrtovan in dimenzioniran, na spodnjem delu na primer vrat spalnice in otroških sob narejena pripira, skozi katero lahko že predihan zrak v teh prostorih prek hodnika in pripire na vratih kopalnice pride vanjo in jo tudi zapusti.“ 

Foto: arhiv Gregor Zelo pomemben del vgradnje sistema cevi je izvedba prebojev na fasadi, ki so ju tudi že naredili. Oba preboja morata biti povsem zrakotesna, zato sta zalepljena s posebnim zrakotesnim trakom, eden od drugega pa morata biti oddaljena vsaj en in pol meter. Lahko pa bi bila vsak na eni strani vogala. 

Tehnične lastnosti rekuperatorja

Po eni cevi, ki gre skozi fasado, zrak prihaja v hišo, po drugi pa iz nje odhaja. Pred tem se srečata v rekuperatorju, natančneje v toplotnem izmenjevalcu, kjer odvodni zrak odda svojo toploto dovodnemu. Naprava nemškega proizvajalca Maico, ki jo bodo vgradili, ima toplotni izmenjevalec s 87-odstotno učinkovitostjo prenosa toplote, ki v prostor delno vrača tudi vlago. 

Foto: Miran Knez Rekuperator ima zmogljivost izmenjave zraka 320 m³/h, v hiši Nataše in Gregorja pa se bo v eni uri izmenjalo 200 kubičnih metrov zraka. Vendar bosta količino lahko tudi prilagajala, saj regulacija omogoča tri stopnje izmenjave, lahko bosta nastavila tudi letni in zimski režim, sistem pa upravljala ročno ali na daljavo prek aplikacije na pametnem mobilniku. 

Naprava je opremljena z dvema filtroma. Vstopni zrak že pred toplotnim izmenjevalcem očisti filter F7, ki zadrži od 80 do 90 odstotkov delcev do velikosti 5 µm, torej spor, cementnega in cvetnega prahu, bakterij in mikrobov. Na drugi strani toplotnega izmenjevalca pa je filter G4, ki odvodni zrak, preden odda toploto dovodnemu očisti prahu, morebitnih maščob in drugih do 50 µm velikih delcev. 

Na Žurnalu24 v rubriki Pod streho spremljamo gradnjo montažne družinske hiše. Iz prve roke bomo lahko izvedeli vse, kar mora graditelj vedeti o takšni gradnji, opozorili na pasti, ki ga lahko čakajo, in rešitve, ki zagotavljajo kakovosten končni izdelek – dom, ki je za večino enkraten in neponovljiv projekt. Nataša in Gregor sta mlada graditelja, ki sta nam zaupala, da stopimo v njuno življenje in popišemo zgodbo gradnje družinske hiše.