Teme o tem, koliko naj bi graditelj družinske hiše plačal arhitekta, ki izdela projektno dokumentacijo, so pogosto precej vroče. Nekateri se pohvalijo, da so plačali 5000 evrov, drugi, da je bil znesek precej višji, 10.000 evrov in več. Kateri je bližje realnemu?
Realni znesek ne obstaja, podobo menijo tudi na arhitekturni zbornici, saj cen arhitekturnih storitev, zaradi več vzrokov naj ne bi bilo mogoče regulirati. V Sloveniji namreč arhitekti delujemo v izjemno različnih okoliščinah, različni smo si po statusu (samozaposleni, zaposleni) pa tudi po sposobnosti, atraktivnosti. Menim pa, da cena projektiranja stanovanjske hiše ne sme biti prenizka. Arhitekti moramo ceniti svoj čas. 
Nekoč so cene projektne dokumentacije predstavljale od tri do pet odstotkov tržne gradbene naložbe za velike projekte in od pet do 10 odstotkov za manjše, na primer hiše. Zdaj večina pričakuje cene pod dvema odstotkoma. Arhitekti opažamo, da večina investitorjev na začetku procesa za vsako ceno varčuje pri izdatkih, prav vsak evro je pomemben. V zadnjih fazah gradnje, ko so na vrsti obrtniška dela in je 10.000 evrov običajen strošek praktično vsak teden, pa razmišljajo, da za dobro opravljeno delo pa treba dobro plačat. V te fazi bi tudi arhitekti lahko izdali trikrat višjo ponudbo za arhitekturno projektiranje, in prepričan sem, da bi jo vsak potrdil.

Tadej Rezar, arhitekt Ali arhitekti cene postavljate na uro ali na projekt?
Odvisno od posameznika in projekta. Običajno računamo projekt, lahko pa je projektno sodelovanje takšno, da se štejejo delovne ure. Naše delo je precej definirano, zato se računa projekt, ki gre čez tri faze, idejna faza, dovoljevalna faza in izvedbena faza. Namenoma sem jih poimenoval tako, ker se je njihovo poimenovanje v 13 letih mojega delovanja v arhitekturi že prevečkrat spremenilo.

Kaj za ceno, ki jo postavi, arhitekt naredi in koliko časa traja izdelava posamezne dokumentacije (IZP, DGD, PZI)? Ali je všteta tudi izdelava PID?
Delo arhitekta je definirano v pravilniku o projektni dokumentaciji. Žal je realnost takšna, da marsikateri projektant to "malce razdrobi", ter ponudi zgolj del projektne dokumentacije. Na primer dokumentacijo brez PZI ali pa brez elaboratov, popisa del, itd. Prakse so izjemno različne in praktično vsak biro ponudi malce drugače. Najbolj sporne se mi zdijo ponudbe nekaterih podjetij, ki projekt pri nakupu montažne hiše "dajo zastonj". Stranke s tem popolnoma zavedejo na vsaj dveh točkah. Prva je, da ponudba vsebuje zgolj projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in izvedbeni del le za hišo, ne vsebuje pa niti osnovne ureditve okolice, priključkov, temeljne plošče. Ko to naročijo posamično, je projekt bistveno dražji in na koncu mogoče celo presega ceno "podarjenega projekta". In smo pri drugi točki, projekt ni brezplačen, skrit je v ceno hiše. To se mi zdi izjemno sporno.
PID je treba izdelati, v primeru večjih odstopanj od GD. Takrat podpišemo aneks, saj je treba pripraviti vso potrebno dokumentacijo in urediti spremembo gradbenega dovoljenja. Če v fazi izvedbe odstopanj ni, je pri enostanovanjski stavbi dovolj zgolj izjava projektanta.

Koliko časa v povprečju traja načrtovanje družinske hiše?
Izdelava projektne dokumentacije je običajno hitrejši del poti v procesu, pripravi v dveh tednih do enega meseca, z vsemi možnimi popravki, spremembami naročnika itd. Precej daljši je v fazi DGD čas pridobivanja mnenj in nato še gradbenega dovoljenja. Tudi če je vloga popolna, se na mnenja čaka od 14 dni do pol leta, odvisno od občine, na gradbeno dovoljenje pa od dveh mesecev do dveh let, odvisno od upravne enote. 
Sicer pa dela z eno hišo ni malo, še posebej, če se s stranko sestajaš, ugotoviš, kakšne so njene potrebe, želje, ji pomagaš načrtovati dom, v katerem se bo naslednjih več deset let počutila dobro. Načrtovati je treba skladno z zakonodajo, prostorskimi omejitvami, urediti estetiko. Po vsem tem je pretekel mesec in pol dela, s stranko pa si se sestal tri- do petkrat. Marsikdo meni, da je to nepotrebno kompliciranje in da je zanje dovolj tipski načrt, potem pa bodo hišo že uredili po svoje. A tu marsikdo podceni, kaj vse stoji zadaj. Projekt je namreč zelo nestabilna hišica iz kart, premik enega elementa, lahko poruši tedne dela. Zato tipski projekti skoraj nikoli ne ostanejo tipski, pač pa se prilagajajo in cene tega so lahko višje, kot če bi investitor izbral arhitekta, ki bi mu ponudil preizkus na različici ali dveh in nekaj korektur. Še bistveno pomembnejši pa je načrt za izvedbo. Skupaj s kakovostnim popisom del lahko dober PZI naročniku prihrani tisoče evrov. Če je nekaj določeno, potem namreč ni skritih stroškov, ki odstopajo od ponudbe izvajalca.
Le tako je rezultat dober. A marsikdaj prevlada misel "saj je dovolj dobro", ali pa "itak je vse isto, samo, da si ti dvakrat več plačal". Marsikdo očitno misli, da je hiša skupaj zmetan skupek črt, ki pade na list papirja. Znanje, ki stoji za projektom, je bistven del te cene.

Koliko je za vas pomembno, da z naročnikom vzpostavita odnos, ki temelji na zaupanju? Pogosto se namreč zdi, da naročniki arhitekte in druge projektante, ki sodelujejo v procesu, dojemajo zgolj kot nujno zlo, ki je obvezno po zakonu in pomeni velik, odvečen strošek.
Zelo pomembno, brez tega ne gre. Bistveno je, da skozi fazo idejne zasnove zgradimo zaupanje. To je pogoj za kakovosten projekt. Ta nikoli ni optimalen, če arhitekti samo slepo prenašamo ideje naročnika na papir, kot tudi ne, če arhitekti samo diktiramo projekt. In to velja za vse naročnike, tako, tiste, ki res želijo globok proces, kot za tiste, ki bi hitro radi sezidali nekaj hišic za trg in je bilo za projektno dokumentacijo že včeraj prepozno. Naročnik, ki arhitekte dojema kot nujno zlo, običajno gradnjo plača dvojno. Če ne gradnje, pa vzdrževanje.
Mi se želimo z njim dobro spoznati, saj menimo, da jim lahko zgolj tako projektiramo dom. Če arhitekti tega ne naredimo, potem pravzaprav svoje lastne želje in frustracije projiciramo na naročnika. To pa ni najbolj primerna praksa, saj smo ljudje različni, imamo različne potrebe in različna življenja. Tako kot je meni tuje stanovanje nekoga drugega, bo njemu dom tuj, če ga načrtujemo pretirano samovšečno.

Kako se arhitekt, potem ko je izdelal projektno dokumentacijo, vključi v proces gradnje hiše? Ali je to sploh njegova naloga ali gre bolj za odnos med naročnikom in arhitektom?
To je odvisno od arhitekta in naročnika. Arhitekti imamo veliko informacij, ki naročnikom lahko bistveno olajšajo gradnjo. Žal veliko naročnikov tega ne ve, a jim bi zelo koristilo, če bi se z nami posvetovali, še pred nakupom parcele. Lahko jih namreč opozorimo na nenavadno orientacijo in lego parcele, na zanje neugodne prostorske akte, neurejenosti parcelnih meja, ali pa sumljivih zaznamkov v zemljiški knjigi. Lahko jim svetujemo, na kaj naj bodo pozorni pri nakupu, glede na njihove želje in podobno. Sicer že posegamo v vlogo nepremičninskih agentov, a tu gre bolj za prostorske nasvete in ne toliko pravne. Nekaterim ponudimo tudi strokovni nadzor med gradnjo in ureditev in izris notranje opreme.

Kaj menite o tem, da graditelji o različnih detajlih gradnje, ki jo načrtujejo, sprašujejo laike na forumih, ko pa bodo vendar za gradnjo hiše morali sodelovati z arhitektom, ki jim bo ta vprašanja razrešil v procesu načrtovanja in priprave projekta?
To se mi zdi super. Na forumih je namreč veliko ljudi z izkušnjami iz prve roke, ki jih lahko delijo. Je pa nujno, da arhitekt te informacije ovrednoti in nato predlaga rešitev. Informacije so lahko tudi dezinformacije, saj na forumih sodelujejo tudi takšni, ki dejanskih izkušenj nimajo. Dobro je, da je investitor informiran, se za gradnjo zanima, še pomembnejše pa, da zaupa v projektantske in izvedbene rešitve.

Koliko so po vaših izkušnjah graditelji družinskih hiš seznanjeni s sodobnimi zakonitostmi kakovostne gradnje, s tem, da morajo biti novogradnje sNES in trajnostna?
Na tem področju obstaja neke vrste "divji zahod". Trajnostno in zeleno je danes že skoraj vse. In v arhitekturi se nam vedno bolj dozdeva, da to velja tudi za našo zakonodajo. Skoraj ničenergijski standardi so po moje zelo škodljivi. Ti od nas in predvsem od investitorjev zahtevajo popolnoma zrakotesno stavbo z nadzorovanim ogrevanjem, zračenjem, bivanjem … Če poenostavim, stavbo zavijemo v nekaj ton cementno-plastične mase, za katero potrebujemo gigavatne ure energije za pridobivanje surovin, transporte, predelavo in izdelavo ter navsezadnje tudi vgradnjo, prihranimo pa nekaj vatnih ur pri ogrevanju, in to na račun hermetične zaprtosti. Na koncu ostanejo tone embalaže in megatone gradbenih odpadkov, ki seveda niso problem korporacij, ki take proizvode lobirajo, tržijo in prodajajo. Enako lahko dosežemo z bolj premišljeno zasnovo in postavitvijo hiše, lokalnimi materiali in lokalnimi tehnologijami. A se bo takšna stavba po odsluženi življenjski dobi (50 – 100 let) lahko sama razgradila v naravi.