Nerga natakar, ki ga ob kavi prosiš še za vodo, nerga natakarica, ki jo kolega ob pivu pobara še za kozarec, nerga redar v Ortu, ki (nič novega) kolegici ne pusti prestopiti praga garderobe, ker s sebe ne strga tiste neusnjene umazanije, ki jo je navesila nase, in nerga pitbulček v redarski opravi, ki ga pred vrati Channel Zera na Metelkovi zadene popadalni kompleks majhnosti že ob samem dotiku nečesa večjega. Ja, zdi se, da je te dni naokoli polno nepričakovanega nerganja in nergavega pričakovanja, da plačuješ za nekaj, česar ne boš dobil, oziroma da ti na vsakem koraku zaračunavajo za nekaj, česar ti ne bodo dali. Kapitalizem “where no man has gone before”, v katerem se mi niti ne zdi več čudno, da včasih dobiš več, če sploh nič ne plačaš.

Tako se mi je pred meseci zgodilo v Stari mestni elektrarni, kjer sem na predstavi Sebastijana Horvata dobila celo sedem evrov, in tako se je zgodilo v ponedeljek v Španskih borcih, kjer sem le nekaj ur pred namrgodenim lajanjem neskanaliziranega pitbula brezplačno prejela večer, kakršnega lahko ponudi le nekdo, ki je živel v socializmu. Marko Brecelj je z razstavo, s katero je zajel 20-letno delovanje Društva prijateljev zmernega napredka, in spremljevalnim programom, v katerem ni manjkalo ne hrane in pijače ne glasbe in kulture, še enkrat dokazal, da stari mački znajo praskati precej bolj kot mladi, pa naj gre za film Napad iz veselja, ki je na letošnjem odprtju razstave Laibachov v MGLC ovekovečil Brecljev uporniški klic Kultura ni Mercator in leteči projektil, s katerim je koprski provokator naciljal glavo Zorana Jankovića, ali njegove nič manj protikapitalistično cepljene goste. Na primer istrskega “nadškafa” Francija Blaškovića, ki je med posvetitvijo navrgel kar nekaj veličastnih stavkov, med katerimi se mi je v glavo najbolj usedel ta, da rockerji mlade nategujejo ravno toliko kot pedofili. In ker se, da bomo izvedeli, kaj se dogaja okoli nas, ne moremo več zanašati na rockerje, ki raje kot o krizi pojejo o krizni ljubezni, nam očitno preostanejo samo še raperji. Recimo N'toko in njegovi novi verzi: “To ni navaden lokal, to je zombi cafe, osebje niso živi, ampak mrtvi ljudje. Komaj čakajo, da vate posadijo zobe, delovna doba traja do sodnega dne in kamorkoli pridem, vidim zombi cafe ...”