Zlatan Ibrahimović spada med največja imena nogometnega sveta, znan pa ni le po svojih dosežkih na zelenici, ampak tudi po zelo samozavestnih izjavah v stilu: "Ne potrebujem pokala, ki bi potrdil, da sem najboljši.“

Tokrat pa je športnik, ki je tudi izjavil, da ne verjame v boga, ampak le v sebe, novinarju pokazal svojo čustveno plat. Za italijanski časnik "Corriere della sera" je razkril težke trenutke iz svojega otroštva. Začelo se je takoj po njegovem rojstvu, ko je medicinski sestri padel padel na tla. 

"V šoli so me vsi sovražili," je povedal 40-letnik. Bil je drugačen, se drugače gibal in govoril, je razložil. Najprej se je od drugih izoliral, nato pa se je naučil bolečino in sovraštvo pretvoriti v moč. "Ko me na stadionu ljubijo, iz tega črpam energijo. Kadar me sovražijo, iz tega črpam še več energije." 

Leta 2014 pa se je zgodila družinska tragedija, ki ga je močno zaznamovala. Njegov brat Sapko je za vedno zaprl oči. Zanj je bila usodna levkemija. "Počakal me je, nato pa je pred mojimi očmi nehal dihati. Pokopali smo ga po muslimanskih običajih. Oče ni jokal. Naslednji dan se je vrnil na pokopališče in jokal od jutra do večera. Sam.“

Kmalu po njegovi smrti je bil Ibrahimović za svoje dosežke nagrajen. V govoru se je spomnil na brata. "Vse te nagrade pomenijo, da sem nekaj dosegel. Da sem dober v tem, kar počnem. Imel sem brata, ki je umrl pred nekaj meseci. Ob nogometu obstaja še eno življenje, ki je veliko bolj pomembno od vsega tega,“ je povedal.