Anna Fitzgerald se je rodila s težko razumljivim razlogom in jasnim namenom – da kot nedolžni proizvod nenedolžne genske manipulacije brez uporov in dvomov, s katerimi se spopadajo odrasli, goji rezervne dele za sestro, dokler pri 13 letih, ko bi ji radi odvzeli še ledvico, ne reče ne. Je levkemična hčerka vredna več od umetno ustvarjene, da mora ta na račun svojega življenja podaljševati njenega, v svojem zadnjem filmu razmišlja Nick Cassavetes, režiser, ki se je o bolezni ter njenih posledicah in žrtvah spraševal že v Notebooku. Za starše, ki v starševski krivdi, strahu in skrbi za bolne pozabljajo na zdrave, očitno da, za otroka, ki mu z nasilno podaljšanim življenjem podaljšujejo le njegovo agonijo, pa niti ne.