Houston, imamo problem! temelji na arhivskih posnetkih, pričevanju nekdanjega inženirja v jugoslovanskem vesoljskem programu IvanaPavića in številnih še nikoli prej videnih dokumentih, ki naj bi dokazovali, da je predsednik Jugoslavije JosipBroz – Tito, po tem, ko je v roke dobil načrte Hermana Potočnika Noordunga, naročil začetek ambicioznega vesoljskega programa, ki ga je marca 1961 prodal ZDA. Dva meseca pozneje je predsednik John F. Kennedy svetu sporočil, da bo poslal človeka na Luno.

Mednarodnemu občinstvu je bil film premierno predstavljen na filmskega festivalu Tribeca v New Yorku, kjer je vzbudil ogromno zanimanje medijev. Kot je zapisal znani spletni portal The Wrap, je Houston, imamo problem! zmedel občinstvo in točno to je bil režiserjev namen.

Ste si lahko od filmskega festivala v New Yorku že kaj odpočili?
Po super premieri v ZDA smo takoj nadaljevali s premierami v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in Reki. Danes (petek, 29.4., op. avt.) je v bistvu prvi dan, ko si lahko od premier malce oddahnemo in zadihamo. Odziv je bil pa povsod super.

Kako se je odziv Američanov na film razlikoval od odziva gledalcev z območja nekdanje Jugoslavije?
Vsako občinstvo v filmu najde tisto, kar ga najbolj zanima. Z mednarodnimi koprodukcijskimi partnerji smo se namreč trudili, da film ne bi bil zanimiv le lokalnemu občinstvu. Pričakoval sem večjo razliko med občinstvi, a je razen v poznavanju zgodovine nisem opazil. Ameriško občinstvo na stvari gleda bolj sproščeno. Presenečeni so bili predvsem nad tem, kaj vse je Jugoslavija v tistem času imela, saj določenih stvari, ki so nam popolnoma jasne, kot na primer obstoj Titove ladje Galeb, dejstva o Objetku 505, niso poznali. Po premieri se je povsod razvil dialog o tem, kje je bila meja med fikcijo in dokumentarizmom, kar je bila tudi osnovna ideja. Film je sicer pri občinstvu sprožil čustven odziv. Ljudje so se smejali, bili so objokani … 

Izjavili ste, da s filmom želite občinstvo motivirati h kritični presoji. Zakaj? Kakšen je današnji gledalec?
Mi smo ljudem z igranodokumentarnim filmom dali neko varno okolje, jim povedali da gre za zmes fikcije in resničnosti, ter jim pustili, da sami presodijo, kaj je res in kaj ni. Drugje tega razkošja nimamo … Dnevno nas bombardirajo z veliko količino raznoraznih informacij. Povprečni bralci in gledalci se dejansko nimajo časa vprašati, ali je to, kar nam prodajajo za resnico, res. Ravno zato je ta film danes bolj pomemben kot bi bil pred 50 leti.

Menite, da je težava v veliki količini informacij ali v brezbrižnosti ljudi? Zdi se, da se dandanes težko za karkoli navdušimo.
Dobro vprašanje. Živimo v času zelo velikega individualizma in v okolju, ki nas vabi k zadovoljevanju lastnih potreb. Včasih se zgodi, da skupnost ne deluje več kot skupnost. Morda je tudi to razlog, mislim pa, da gre za skupek razlogov in kompleksno družbeno vprašanje. Danes se moramo boriti za stvari, na primer javno šolstvo, za katere se ljudem včasih ni bilo treba boriti, ker je bila skupnost drugače zastavljena. Ne bom sodil o tem, ali je bila boljša ali slabša, dejstvo pa je, da sedaj živimo bolj individualistični koncept življenja, ki je k nam prišel z Zahoda.

Zakaj ste se odločili za dokudramo? Je res, da ste najprej načrtovali igrani film?
V delu je bil najprej projekt, ki je bil bolj igrane narave. Po uspešnem kratkem filmu Trst je naš, ki je bil leta 2010 nominiran za študentskega oskarja, smo začeli razmišljati, kaj bi lahko še posneli na temo Jugoslavije in preteklih časov. Imamo namreč odlične arhive in ogromno je stvari, ki jih še ni nihče ni prebrskal. Iskali smo simbolno zgodbo o vzponu in padcu Jugoslavije in pri brskanju ugotovili, da je Jugoslavija že sama po sebi postala mit. Okoli nje in hladne vojne obstaja ogromno mitov in teorij zarote, ki ljudi zanimajo. Teorije zarote in mite imamo zelo radi, saj kompleksne stvari razložijo na preprost način. Zato sem bil tudi prepričan, da bi mit o jugoslovanskem vesoljskem programu gledalce in morebitne partnerje pritegnil bolj, kot če bi rekli, da delamo zgodbo o vzponu in padcu naše nekdanje države.

Na katerih zgodovinskih virih temelji ta zgodba?
Zgodba temelji na zgodovinskih okvirjih, na dejstvih, lokacijah in dejanjih, ki so se zgodile od leta 1945 pa do Natovega bombardiranja Jugoslavije. Na začetku smo pogledali, kaj se je dejansko v tem obdobju dogajalo - od nepojasnjenih vsot denarja, ki jih je Jugoslavija dobila od ZDA, do tega kako je bil Tito pri predsedniku Kennedyju, kako so ga poskušali v New Yorku ubiti in kako so le en mesec pozneje izvedli atentat na Kennedyja, kako je Jugoslavija nato poskušala rešiti ekonomske težave, med drugim tudi z izvozom avtomobilov jugo, pa vse do neizbežne vojne.

Leta 2012 ste povedali, da je med 80 in 90 odstotkov informacij v filmu preverjenih in točnih. Ali ta podatek sedaj, ko je film končan, še vedno drži?
Tega leta smo objavili napovednik, in sicer še preden smo dobro začeli z razvojem filma.

Ta napovednik je postal pravi hit …
Ja, pa javne objave na začetku sploh nismo načrtovali. Vse, kar smo imeli, smo objavili v tem napovedniku, ki smo ga potrebovali za mednarodne delavnice in poslovne partnerje, da bi jim predstavili idejo. Takrat nismo vedeli, kaj točno bo iz tega nastalo. Po raziskovanju zgodovinskega ozadja pa je bila naša osnova ideja ta, da smo filmarji in da ne bomo delali zgodovinskega učbenika. Osnovna naloga filmarjev je narediti zanimivo zgodbo in v gledalcu vzbuditi čustven odziv. Vse je bilo podrejeno temu. Na koncu se nihče ni spraševal, ali film potrebuje dodatne fiktivne ali dokumentarne dele in koliko bo na koncu resničnega in koliko zaigranega. Odstotek je zato težko oceniti, ker se s tem ni nihče ukvarjal. Nemogoče je tudi povedati, kaj je v resnici res. Če nek resnični dogodek uporabiš v drugačnem kontekstu ali okolju, ni več resničen. Prizor Tita, kako zamišljen hodi, je resničen, a je bil morda zamišljen zaradi drugega dogodka in ne tega, ki je predstavljen v filmu. Vesel sem, ko začnejo ljudje raziskovati, kaj se je dejansko zgodilo. To je bil naš osnovni namen.

Napovednik je dvignil veliko prahu. Kaj je bila najbolj koristna informacija, ki ste jo dobili prav zaradi objave tega napovednika?
Napovednik nam je dal potrditev, da ljudi mit o jugoslovanskem vesoljskem programu zanima. Iz komentarjev smo lahko tudi sklepali, kdo bo naša ciljna publika in katere države ta tema zanima. Velik odziv smo dobili iz držav nekdanje Jugoslavije, iz ZDA, Anglije, Rusije in skandinavskih držav. S temi podatki smo nato lahko šli do partnerjev in jim razkrili, da bo naš film zanimiv za njihov trg in ravno to je bilo največ vredno. Dragocen je bil sicer tudi medijski odziv, zaradi katerega so se nam vrata hitreje odpirala, saj so ljudje za projekt že slišali. Bili smo na primer prvi tujci, ki jim je bil omogočen vpogled v arhiv srbske vojske v Beogradu.

Po vem tem raziskovanju, bi rekli, da je imel Tito vesoljski program ali da si ga je samo želel?
Film je kombinacija dokumentaristike in popolne fikcije. Ljudem, ki si filma še niso pogledali, ne želim pokvariti veselja. Fascinira me, koliko ljudi nam je reklo, da želijo v to zgodbo verjeti. Jugoslavija je bila napredna država. Imela je največji evropski vojaški podzemni bunker, delala je na jedrskem orožju, o tem, kako daleč so prišli, se lahko samo špekulira, tako kot tudi o tem, ali je vesoljski program obstajal. Mi smo iz teh špekulacij naredili zgodbo, ki ima rep in glavo.

Film je res tako zmontiran, da bi mu zlahka verjel ...
Ravno zato smo v film vključili Slavoja Žižka. Naš namen namreč ni bil iz zgodbe narediti neko šalo ali ljudi prepričati, da je nekaj obstajalo. Hoteli smo ustvariti nekaj, kar ima za družbo širši pomen. Med snemanjem smo namreč ugotovili, da ljudje po naravi do vsebin nismo kritični. Mi hočemo verjeti stvarem, če le ustrezajo našim nazorom. Ravno zato smo se odločili, da ljudem v filmu predstavimo neka vprašanja, jim damo nek kritični glas, ki jih bo spodbudil h kritičnemu razmišljanju. Ta vprašanja postavlja Žižek, nanje pa si mora gledalec odgovorit sam.

Zakaj Žižek v filmu ni nosil čevljev?
Žižkova prisotnost v filmu je nekako surrealistična. On je v svojem nedefiniranem prostoru, predstavljen kot glas razuma. Ker pa so bila v tem prostoru tla bela in bi se hitro umazala, tam nihče ni smel hoditi v čevljih. Tudi Žižek se je takoj sezul in ko sem videl, da ima vijolične nogavice, sem si rekel: Super, to je pika na i, ki jo za to sceno potrebujemo.

Kaj vam je med snemanjem ali montažo predstavljalo največjo težavo?
Gledalcu nekaj sporočiti ni težko. Prav tako jih ni težko zabavati ali filozofirati o realnosti in fikciji. Težava pa nastane, ko moraš vse to narediti v enem filmu.  Po prvih odzivih sem zelo zadovoljen, saj je do nas prišlo ogromno ljudi, ki pravijo, da se niso dolgočasili.

V film ste vključili prizore, ki jih večina od nas še nikoli ni videla. Med drugim smo izvedeli, da Tito ni tekoče govoril angleško. Kako dragoceni so bili za vas takšni posnetki?
Devetindevetdeset odstotkov arhiva za film ni bilo uporabnih. Med pregledovanjem pa smo včasih našli stvari, ki smo jih naknadno vključili v scenarij. Definitivno je bil za nas "eureka moment“, ko smo med posnetki Tita na shodih zagledali Tita v kopalkah ali pa ko smo slišali, da je John F. Kennedy Titu rekel, naj pozdravi gospo Tito. Umirali smo od smeha.

Kakšna je nadaljnja pot tega filma?
Ta teden se bo naša turneja po Sloveniji nadaljevala. Film bo predvajan tudi v kinematografih po državah nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji bo predvajan tako v večjih kino centrih kot tudi v art kino mreži. Dogovarjamo se tudi za distribucijo po ZDA. Za zdaj kaže zelo dobro. HBO Europe pa bo film svojim naročnikom ponudil jeseni.

Spoznali ste ustanovitelja filmskega festivala Tribeca, Roberta De Nira. O čem je tekel pogovor?
Izmenjala sva le nekaj besed, saj se mu je mudilo na oder. Zahvalil sem se mu za priložnost, da smo lahko film premierno predstavili v New Yorku.

Si je De Niro film ogledal?
Ne vem, saj se nam je mudilo nazaj v Sloveniji. Projekcij je bilo na festivalu sicer šest. Bom povprašal, ali ga je videl ali ne.