Kaj je recept za uspešno sodelovanje z vami glede na to, da je Festival Ljubljana edini, s katerim v Sloveniji še sodelujete?
Mislim, da je recept način razmišljanja Darka Brleka kot umetniškega direktorja. Želi presežke, gleda široko, razume umetniško produkcijo v svetu in je za naše razmere tudi nekako pogumen v umetniških odločitvah.

Mislite, da je edini od vodij kulturnih institucij pri nas, ki razume takšne umetnike, kot ste vi?
Od ljudi, ki so na pozicijah, prav gotovo.

Potem menite, da v Sloveniji ni težava samo megalomanskost oziroma finančna zahtevnost vaših produkcij?
Sploh ne. Nasprotno. Tudi to je samo eden od medijskih predsodkov ali nalepk. Skratka, to z realnostjo nima nobene zveze.

Kdaj ste se srečali z deli Luchina Viscontija in ali je mogoče pričakovati tudi kakšno odrsko uprizoritev Ingmarja Bergmana?
Z veseljem. Teater se premika v kinematografski smeri. Počasi se brišejo meje in jaz poskušam ves čas najti neko novo formo, ki je bliže filmski kot klasično gledališki dramaturgiji. Veliki filmi, ki nas spreminjajo in ki jim uspe v svetu najti svoje pravo mesto, so absolutno dobra inspiracija za gledališče.

Imate potem tudi ambicije za snemanje filmov?
Tudi, vedno (smeh).

Imate že kaj v načrtu?
Imam, vedno nekaj pripravljam in nekaj sanjam o tem. Trenutno sem toliko v teatru, da nimam tega izhoda, ampak v bližnji prihodnosti bi si tega zagotovo zelo želel.

Boste to storili v Španiji ali Sloveniji?
Tam, kjer imam prihodnost (smeh).

Visconti je bil zelo zahteven filmski pa tudi gledališki režiser. Ste se kdaj poučili o tem, na kakšen način je delal predstave za oder?
Seveda. Ne da sem ga samo naštudiral, ampak sem intervjuval ogromno ljudi, ki so z njim sodelovali, in si tako ustvaril sliko. Bil je genij, rojen pred časom. Popolnoma je spremenil evropsko kinematografijo in s svojim kultom estetike preporodil film.

V čem pa sta si podobna?
V perfekcionizmu, po katerem je tako znan, in iskanju resnice. Tudi on je prepovedal vsakršno igralsko laž, površnost v filmskem kadru.