Kako to, da ste za vlogo k samomoru nagnjenega človeka izbrali Iva Godniča, ki nekako ne deluje kot tak tip človeka?
Ravno zato. Zdel se mi je izziv, da iz nekoga, ki ga ljudje sprejemajo kot komedijanta, poskušamo narediti vlogo, ki je zelo resna, težka in na treutke na meji komičnega.

Je res škoda vsakega človeka?
Mislim, da ga je. Predstava govori o tem, da se vsi znajdemo v težkih trenutkih in nosimo svoje strahove. Kaj pa ti preostane drugega, kot da greš prek tega in preživiš.

Zakaj skok v globino?
Tablete niso zanesljive, če bi se ustrelil s pištolo, bi mami umazal stanovanje, drugi načini pa so prekomplicirani.

Premiere

Predstava Noč ali Klic v stiski bo premierno uprizorjena 19. novembra v Slovenskem mladinskem gledališču, film Za vedno pa 16., 18., in 23. na Liffu.

Se vam zdi, da so za psihične težave moških velikokokrat krive mame?
Ne bi rekel. Saj se tudi v predstavi izkaže, da je glavni junak ravno tak kot njegova mama ...

Ste bili kdaj v takšnem stanju, da ste tudi vi razmišljali o samomoru?
Ne, tako drastično ni bilo nikoli. Imam pa tako kot vsak svoje trenutke, ko se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla, ampak tako daleč kot junak predstave pa nisem bil nikdar.

V kakšnem stanju pa ste bili, ko ste začeli pisati to igro?
V redu, hvala (smeh). Nisem reševal kakšnih hudih lastnih težav, zanimalo me je, kaj se dogaja v glavi človeka, ki se odloči, da bo poklical, ker tisti, ki pokliče, zanesljivo ni stoodstotno odločen, da bo naredil samomor. Največkrat iščejo pomoč nekoga, ki bi jim vsaj za nekaj časa posvetil pozornost, pa ga običajno nimajo, in zanimal me je aspekt tistega, ki pomaga in teh ljudi pravzaprav nikoli ne vidi, ampak sliši samo njihov glas. Iz teh idej je nastala predstava.

Se vam zdi tipično za Slovence, da razmišljajo o samomoru?
O tem govori statistika. Če smo kje svetovni rekorderji, smo med samomori. Zakaj je tako, ne znajo odgovoriti niti strokovnjaki. To sem precej raziskoval, tudi s pomočjo psihiatrov (dr. Slavko Ziherl in dr. Onja Grad), ki so sodelovali pri tem projektu. Vsi dialogi bazirajo na resničnih izkušnjah ljudi, tako da predstava s humorno distanco govori o zelo realnih in mračnih stvareh.

Se vam zdi, da je samomor za pogumne ali za reve?
To vprašanje sem tudi jaz zastavil Slavku Ziherlu, pa pravi, da ne eno ne drugo. Mislim, da je najbrž res tako.

Se je lažje postaviti v kožo tistega, ki pomaga, ali tistega, ki pomoč prejema?
Za tiste, ki so v stiski, približno vemo, kdo so. Pri tem, kar sem raziskoval, je zanimivo, da tisti, ki pomaga, velikokrat nezavedno poskuša pomagati samemu sebi, tako da gre za zelo kompleksno temo, kjer se prepleta to, da ta, ki pomaga, postane žrtev, tisti, ki je tragičen, pa na neki način izsiljuje pozornost, kar je v nekih majhnih dimenzijah v vseh nas.

	Tako kot vsak imam trenutke, ko se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla, ampak tako daleč kot junak predstave pa nisem bil nikoli.

Ste težko stopili iz kože filmskega režiserja v kožo gledališkega?
Kot prvo je v gledališču bolj toplo. Pri filmu se vse odvija hitreje, in ko enkrat posnameš stvar, je ne moreš več spreminjati, pri gledališču pa gre za proces, ki traja dalj časa (tri mesece) in lahko sproti spreminjaš stvari. Ko zvečer prideš domov, si rečeš, tole pa ni bilo v redu, in potem naslednjič to spremeniš.

Se predstavi pozna filmskost?
Se. Gledalci pridejo v gledališče pripravljeni, da bodo gledali fikcijo, v filmu pa poskušaš biti čim bolj realističen, in to realističnost sem poskušal prenesti na oder.

Mislite, da bodo gledalci po ogledu predstave samomorilsko razpoloženi ali jih bo od tega odvrnila?
Ne, ne bodo, nihče se na koncu ne ubije (smeh).

Bi lahko potegnili vzporednice med filmom Za vedno in predstavo Noč?
Lahko, tudi pisal sem ju v istem obdobju. Obe se dogajata v nekem urbanem mravljišču in lahko bi se zgodile tudi v sosednjih stanovanjih. Gre za nekakšen double bill in po naključju bosta tudi premieri skoraj ob istem času, Za vedno 17. novembra, Noč pa 19.

Se vam zdi, da ste bili na Festivalu slovenskega filma v Portorožu spregledani?
Saj Marjuta Slamič je dobila obe nagradi za najboljšo igralko, v to, ali sem bil spregledan, pa se ne bi spuščal.

Za vedno ste posneli v šestih dneh ... Nočeh.
Nočeh.

Kako je bilo snemati film v lastnem stanovanju?
Naporno, tega ne bi več ponovil.

Simon Popek je dejal, da je film Za vedno lep primer tega, da se z vztrajnostjo kljub oviram da posneti film.
Film sem posnel kot nekakšnen upor blokadi filmskega ustvarjanja, ki je nastala, in kot dokaz, da je mogoče narediti film tako rekoč brez sredstev.

Kaj se dogaja s filmom Slovenka?
Slovenko končujemo in pride v kino marca naslednje leto.

Kdaj pa spite?
V zadnjem času res bolj malo.