Je slika Beograda, ki jo prikazuje Stefan Arsenijević, realna?
Atmosfera filma je takšna, kot je danes vreme v Ljubljani – siva, hladna, vse deluje turobno in nesrečno. Stefan je človek, ki je v novem Beogradu odrastel in mu je hotel narediti hommage. Prikazal ga je ekstremno, obenem pa so v filmu liki dobri, pozitivni, tako da dobimo ravnotežje med sliko in občutki, ki jih imamo po filmu.

Igrali ste tudi v Pasti, ki naj bi prav tako odslikavala obraz nove Srbije. Kakšen sploh je ta obraz?
Smo v fazi tranzicije, ki s sabo nosi vse pozitivno pa tudi vse negativno.Te otroške čevlje moramo počasi prerasti. Takšne filme delamo zaradi situacije, v kateri živimo. Mnogi ustvarjalci imajo težave z idejami, pri nas pa je toliko problematik, da navdih kar pada. Za umetnike so to zelo plodna tla. Rada delam filme, kjerkoli jih lahko, baterije pa polnim v tem mestu. Film je posvečen tudi ljudem, ki so se v določenem trenutku odločili, da zapustijo Srbijo in začnejo na novo. Moj lik si edini upa narediti nekaj novega.

Se vam zdi, da je človek pogumnejši, če ostane ali če gre?
V tem primeru je pogumnejši tisti, ki gre, ker se mora soočiti z novim življenjem, ljudje, ki ostanejo, pa ostanejo statični na vseh ravneh. Mislim, da je veliko težje oditi in veliko lažje reči: "Sem pogumen, zato ostajam."

Rojeni ste v Beogradu. Kako gledate na razvoj mesta v zadnjih 20 letih?
Če se navežem na film, sem bila presenečena nad tem, kaj vse obstaja v mestu, pa jaz tega ne vem. Direktor fotografije je bil Slovenec Simon Tanšek, kar je bila zelo dobra odločitev, saj je snemal stvari, ki jih mi sploh ne opazimo več. Sprememba se mi zdi nekaj pozitivnega. Nikoli ne bi želela, da mi nekdo reče, da sem ista kot pred 20 leti, ker želim napredovati, in enako je z mestom. Naredijo ga ljudje, ki živijo v njem. Tu obstaja odlična glasbena scena, vse se kuha, imamo ekstremno nočno življenje. Veliko Slovencev prihaja v Beograd, kar zagotovo ni naključje.

Režiserji svoja opažanja o dogajanju v Srbiji v zadnjih 10 letih spravljajo na platno. Kaj lahko naredi igralec?
Veliko že s tem, če razume, kaj je režiser hotel povedati s filmom. Igralec nima te svobode, da si sam izbira svoje vloge, ostane mu le možnost, da sprejme ali zavrne vlogo in da vsako odigra, kot da je njegova zadnja v življenju.

© Boštjan Tacol

Kako je bilo delati s tako mladim režiserjem?
Zame je bil to, da me vabi tako mlad človek, ki je druga generacija in ki popolnoma drugače vidi in čuti kot jaz, privilegij. Ko sem prebrala scenarij in sva se pogovarjala o njem, se nama je zdelo, da sem brala čisto drug scenarij, kot ga je napisal on. Kot režiser izjemno spoštuje pisca scenarija, ki je v tem primeru on (smeh), in mu je zelo težko kaj spremeniti. Lažje mu je bilo pet dni govoriti o eni sceni, šele ko je videl, da vsi igralci mislijo isto, je kaj spremenil. Naredil je film, ki ni tipičen za srbski prostor, ker je zelo umetniški in poln čustev, in me je zelo zanimalo, kako ga bodo sprejeli v Beogradu.

In kako so ga sprejeli?
Odlično, kar me preseneča.

Kaj razumete pod 'drugi zločini' sami?
Ko vidiš film, veš, kaj so to drugi zločini. Zame je ljubezen najmočnejše čustvo, ki obstaja. Tudi boli in je zato lahko zločin, sama po sebi pa je čista. Stefan si je izmislil ironičen naslov, ki bi vse to združil.

Vaš lik Anica dan posveti poslavljanju. Ste se tudi sami morali kdaj tako poslavljati?
Osebno ne, ampak vsak ima kakšnega prijatelja ali sorodnika, ki se je tako poslovil, in film govori o teh ljudeh.

Občutek sem dobila, da sta v filmu le dva izhoda, da odidejo ali da umrejo?
Rekla bi, da mora tisti, ki ne sprejme dobre odločitve, za to tudi plačati. Anica je edina pogumna, Stanislav pa jo je izdal, ker ni odšel z njo.

Arsenijević je dejal, da je vaš lik kot srbska Jackie Brown. Bi se sami strinjali z njim?
Tega mi ni nikoli rekel, ker verjetno ne ve, kako bi reagirala (smeh). Vem, da mu je ta film zelo všeč in naključno ali namerno primerjanje mi vsekakor prija.

Se vam zdi, da Srbi sploh lahko posnamejo tragičen film, ne da bi bil vsaj malo komičen?
Tudi v življenju ni niti ene tragične stvari, ki v sebi ne bi imela vsaj neke bizarne komike. Mislim, da filmov sploh ne moremo več razvrščati po žanrih. Pred kratkim sem gledala slovenski film Sladke sanje, ki me je res navdušil, z ene strani te boli srce, z druge ti je smešno, tako da nisem prepričana, da je to samo srbska specialiteta. Pri nas so igralci velikokrat tisti, ki s svojo igro privlečejo na dan tragično in komično hkrati.

© Boštjan Tacol

Kako je bilo delati z Mileno Dravić?
Mileno vsi obožujemo, ni diva in zato jo ljudje ljubijo in spoštujejo. Je pozitivna in dobra ženska, zato ni naključje, da jo imajo vsi radi, kot igralka pa je popolnoma predana delu. Če je v maski in jo vprašam nekaj osebnega, sploh ne komunicira več, ker je že v liku. Svoje vloge živi, kar se vidi.

Milena ima v filmu zelo malo scen. Kako se uveljavljen igralec spopade s tem, da ima le nekaj minut?
Vloga mora biti toliko zahtevnejša. V Pasti imam na primer samo eno sceno, drugo pa je statiranje, a me je ta scena dovolj motivirala.

Ste kdaj sprejeli vlogo samo zaradi denarja?
Ne, ampak bili pa so tudi projekti, ko je bil tudi to faktor. Če bi to počela samo zaradi denarja, bi dobila čir na želodcu. Sem dobivala takšne ponudbe, ampak sem jih odbila. Surovo.

Kako to, da toliko snemate v Nemčiji?
Kot otrok sem živela v Nemčiji, do nemškega filma pa sem prišla skozi koprodukcijo. Za prvi film, posnet tam, sem dobila nagrado, potem pa je sledila verižna reakcija. Razlog, da še vedno delam tam, je verjetno ta temperament, ki ga nosim v sebi. Ampak ves čas sem živela v Beogradu.

Je lažje delati v Nemčiji? Imate svojo prikolico?
Imam. Pri vas rečete, kolikor denarja, toliko muzike, ampak človek se navadi na vse. Na snemanju mi je vedno hladno, ampak me enako zebe, če je film visoko- ali nizkoproračunski.

© Boštjan Tacol

Je vaš honorar odvisen od proračuna filma?
Za nemško govoreče območje imam svojega agenta, v tem prostoru pa se dogovarjam sama. Kar se mene tiče, bi delala filme zastonj ali celo plačevala za to. Zame je honorar odvisen od scenarija.

Če vam torej slovenski režiser, ki nikoli nima denarja, ponudi vlogo z dobrim scenarijem, jo boste sprejeli?
To bo privilegij. Pred nekaj leti sem bila v stiku z Andrejem Košakom, ki je imel odličen scenarij, ampak verjetno ni imel denarja, tako da potem ni bilo nič iz tega.

Kako v Srbiji živi tako uveljavljena igralka?
Zame je honorar, ki ga dobim za film, pa naj bo nizek ali visok, cena za to, da se potem slikam, klanjam, govorim. Sicer pa živim zelo asocialno, v anonimnosti, brez pompa.

So vas kdaj vabili v Hollywood?
Leta 88 sem igrala v filmu Deja vu, ki je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Po naključju ga je videl tudi Steven Spielberg, ki me je nato kontaktiral s svojim casting menedžerjem za film The Hook. Hotel je, da pridem tja, ampak nisem imela sredstev, podpore, zato sem se, ker sem takrat ravno dobila ponudbo iz Nemčije, usmerila na Evropo.

Imajo tudi srbski režiserji težave s pridobivanjem denarja za snemanje filmov?
Povsod je isto. Pri nas tej bolezni rečemo paranemija.

Kako ste lahko pri 45 letih videti tako mladi?
Pogosto ljudje, ki prihajajo iz Beograda, rečejo, da je to zato, ker so nas bombardirali in smo od žarčenja kot rastline. Kozmetična industrija me zelo nervira, tako da iz protesta hodim v drogerijo in ne parfumerijo. Zagotovo imam dobre gene, po mami, ki ima celo boljšo postavo kot jaz. Vedno rada rečem, da sem od znotraj strohnela, kot da bi imela 150 let. Vse bo še prišlo, ne vem pa, kako bom govorila takrat.