Zala Djuric je v svojem mladem življenju ustvarila več kot večina ljudi v vsem svojem življenju. Med drugim je napisala pesniško zbirko in pravljico za otroke ter zaigrala v več filmih. Kot kaže, jo čaka lepa kariera. Da je tako samostojna in zrela, se lahko zahvali  svojim staršem, igralcema Branku Đuriću in mami Tanji Ribič, ki je nista ujčkala, ampak sta poskrbela, da si je uspeh zgradila sama. 

Mlada umetnica je za RTL.hr razkrila, kaj ji je rekel oče, ko mu je povedala, da želi postati igralka. "Rekel je: 'Hajde.' Ni mi pomagal, razen z nasveti, kar je veliko," je dejala in dodala, da ji slavni priimek ni prinesel nobenih ugodnosti. Đuro je celo vztrajal, da mora na avdicijo, če želi dobiti vlogo v nadaljevanki Naša mala klinika, ki jo je režiral. 

"Ko sem imela 17, 18 let in sem študirala v New Yorku, sem ga vprašala, ali mi lahko predlaga agenta, ker me nihče ni zastopal. Rekel mi je, da nima agenta. Na strani Imdb.com sem nato videla, da ga ima. Zlagal se mi je. 'Potrudi se malo, ne bo šlo tako preprosto.'" je o svojem očku še povedala Zala, ki ji je pri 14. letih vlogo v svojem filmu ponudila tudi slovita Angelina Jolie, a so jo na koncu izrezali.

Zala pravi, da je igra njeno poslanstvo. "Zato sem tukaj." Poezijo je začela pisati po naključju. 25-letnica ima disleksijo in poezija je bila, ko je še hodila v šolo, njen ventil. Šele navdušenje vseh, ki so prebrali njena dela, jo je prepričalo v to, da je nadarjena. 

Zbirki je sledila pravljica Samorog Samo. "Nikoli nisem imela svoje druščine, ki sem si jo vedno tako želela. Ko sem pisala pravljico Samorog Samo, pa sem dojela, da je ne potrebujem, da ne potrebujem le enega doma in da sem sama sebi družba. Ko bom zadovoljna sama s seboj, bosta družba in ljubezen vstopili v moje življenje."

Ljubezen je v njeno življenje že vstopila. Zala je namreč že nekaj časa v srečni zvezi. "On je moja največja podpora. Kadar ne želim nazaj v New York, je on tisti, ki bo rekel: 'Ne, šla boš.' To se je res zgodilo. Domov sem prišla za en mesec in zelo mi je bilo težko, ko sem se morala vrniti. Panika me je zgrabila, prvič v življenju sem občutila tesnobo. Fant me je peljal do letališča in rekel: 'Pojdiva do letališča, če ne boš hotela iti, ni treba.' Nisem hotela iz avta. Odprl je vrata, me potegnil iz avta, z eno roko je prijel mene, v drugo je vzel kovček in sva šla proti kontroli. Pokazal mi je, da to ni nič strašnega. Zato je najina zveza tako lepa .... ker je moja največja opora in upam, da sem jaz njegova."