Ko Jakob J. Kenda, prevajalec knjig o Harryju Potterju, pravi, da bi bili filmi o Potterju brez knjig takšen flop, kot so bili filmi o Narniji, se ne moti. Knjige J. K. Rowling, v katerih je avtorica, še preden je to postala vsesplošna filmska moda, iz piflarskega, uslužnega in skromnega očalarja naredila talentiranega čarovniškega izbranca, so namreč zacementirale večmilijonsko bazo oboževalcev, ki nujno morajo videti še film, nekaj milijonov pa jih sago mora videti zato, ker je niso prebrali. Prvi del zadnjega filma iz serije Harry Potter in Svetinje smrti ni izjema, saj ne preseže knjige, hoče pa zato preseči monumentalnost filmskih predhodnikov, pri čemer so monumentalne le scenografske lokacije, po katerih tavajo glavni trije junaki, ki se, namesto da bi gledalca potegnili v veliki čarovniški finale, poleg sil teme spopadajo predvsem s temnimi silami v sebi.