Kakšen odnos ste imeli do Jörga Haiderja? Kakšna se vam je zdela njegova politika?
Do Haiderja nismo imeli nobenega posebnega odnosa, on pa je očitno imel odnos do nas, saj je na nekaterih svojih shodih menda vrtel tudi našo glasbo, verjetno misleč, da smo nemška skupina. Njegova politika je bila v bistvu za Slovence dobra, žal pa slovenska koroška manjšina, še manj pa slovenska država, prednosti, ki jih je prinašala njegova politika, ni znala dobro izkoristiti.

	Haiderjeva politika je bila v bistvu za Slovence dobra, žal je pa slovenska koroška manjšina in slovenska država nista znali dobro izkoristiti.

Je bilo na vaši nedavni turneji po ZDA čutiti kakšne politične napetosti, kot zadnjikrat, ko je vaše nastope (sicer od daleč) opazovala policija?
Politična napetost se je čutila v vsej Ameriki, delno zaradi bližajočih se volitev, delno pa zaradi fatalnega padca borznih indeksov in vsesplošnega zloma ekonomije. Takoj nam je bilo jasno, da bo še veselo.

Američani so na koncertih skupaj z vami peli ameriško himno. Mislite, da so dojeli ironijo vaše priredbe?
Ali res mislite, da so Američani neumni? Sicer pa ni šlo za ironijo. In tudi sicer niso himne peli, temveč so prizadeto odgovarjali na vprašanja, ki so v naši predelavi Star-Spangled Banner postavljena.

	Med klasiki in neklasiki ne delamo razlik. Lotimo se vsakogar, ki nam stoji na poti.

Od kod fascinacija z Bachom? Zakaj od vseh klasikov prav on?
Razlogov je več: eden je ta, da ga nosimo v svojem imenu, drugi je ta, da ga z nekaterimi njegovimi deli, predvsem pa z Umetnostjo fuge, pojmujemo za začetnika oziroma utemeljitelja elektronske, računalniške glasbe, in tretji razlog je, da so nas iz Leipziga, kjer vsako leto poteka Bachov festival, povabili, prosili, da predelamo kakšno od njegovih del po svoji vesti in okusu. Sicer pa ne delamo razlik med klasiki in neklasiki; lotimo se vsakogar, ki nam stoji na poti.

Ste bili tudi od osamosvojitve Slovenije kdaj pod političnimi pritiski? So vam tudi v samostojni Sloveniji kdaj grozili s cenzuro?
Slovenska država je v resnici preveč nerodna in neusklajena, da bi inteligentno izvajala sistematične pritiske in cenzuro, in čeprav je bilo nekaj posameznih primerov, ki bi jih lahko označili kot takšne, jih nismo vzeli preveč zares. Smo pa zato dovolj jasno občutili nenaklonjenost institucij kulturne politike te države do našega dela in še posebno do naše široke mednarodne aktivnosti – recimo koncertov v tujini.

	Ljudje so včasih komunicirali zato, da so si kaj povedali, danes pa komunicirajo v glavnem zato, ker si nimajo nič povedati.

Torej Slovenija Laibacha ni dobro izkoristila kot svoj morda najprepoznavnejši “izvozni artikel”?
Ironija je predvsem v tem, da nismo izvozni, temveč primarno uvozni artikel. Naša osrednja založba je v Veliki Britaniji (Mute/EMI), večino albumov in plošč smo izdali v tujini in je bila v Slovenijo uvožena. Tudi naša glavna koncertna agencija ima bazo v tujini, v Nemčiji.

V vaših začetkih so v Ljubljani celo prepovedali vaš koncert, te dni pa boste igrali v ljubljanski Filharmoniji. Je to brca vsem tistim, ki so vam takrat metali polena pod noge?
Ne, ne gre za nikakršno provokacijo iz zadoščenja; v Filharmoniji igramo zato, ker skupaj z Bachom spadamo tudi tja in ne samo na Metelkovo in ker hočemo opozoriti na izjemen koncertni prostor v centru mesta, ki nekako ne služi več svojemu osnovnemu namenu, to je intenzivni koncertni dejavnosti.

V kakšnih odnosih ste danes z nekdanjim članom Dejanom Knezom?
Načeloma smo v dobrih odnosih med sabo, z vsemi svojimi kolegi, sodelavci, prijatelji in sovražniki.