"Za gramofoni bi bil slab didžej"

Foto: Arhiv organizatorja
Foto: Arhiv organizatorja
Paul Kalkbrenner, izjemen berlinski glasbenik, ki jutri prihaja v izolsko Ambasado Gavioli, je zaslovel z upodobitvijo padlega zvezdniškega didžeja Ickarusa v filmu Berlin Calling. A če ne bi bilo njegove glasbe, bi bila filmski in glasbeni svet prikrajšana za marsikaj.
Oglej si celoten članek

Kakšen je bil Berlin v času vašega odraščanja?
Takoj po padcu zidu v Berlinu pravzaprav ni bilo kaj dosti početi. Naša zbirališča so bili takrat predvsem mladinski klubi, kjer smo se lahko zabavali popoldne in zvečer, tam pa nisi mogel kupiti niti alkohola. To si obiskovalci tehno klubov danes najbrž bolj težko predstavljajo. V zgodnjih 90. letih smo vrteli predvsem plošče nemških didžejev, veliko glasbe smo dobivali iz Belgije, v tistem času je bil popularen tudi Detroit, recimo kolektiv Underground Resistance.

Kdaj ste se odločili, da ne boste vrteli plošč drugih avtorjev, temveč raje nastopili kot live act?
V tistem času nisem imel občutka, da bi lahko živel od vrtenja plošč. Delal sem kot televizijski montažer in s tisto službo dolgo financiral svoje glasbeno delo, ki me je sicer veselilo, a takrat je bil to bolj kot ne zabaven hobi oziroma nekaj, kar sem počel v prostem času. Pri 19 letih sem si kupil prvo studijsko opremo in začel ustvarjati glasbo. Potem pa je hitro steklo. Svojo prvo ploščo sem izdal leta 1999, pred trinajstimi leti, in takrat se je začela moja resnejša glasbena kariera. In kmalu zatem sem se tudi odločil, da bom nastopal le s svojo avtorsko glasbo, s čimer sem se tudi uveljavil najprej v Berlinu, potem v Nemčiji, nekoliko kasneje pa še v tujini.

Čeprav je za vaš vzpon kriv film Berlin kliče (Berlin Calling), pa se je vseeno vse skupaj začelo z glasbo … Režiserju Hannesu Stoehrju se je zdelo, da je moj album Self plošča s filmsko glasbo, ki ji je manjkal le še film. K sodelovanju pri pisanju scenarija me je povabil, ker je želel posneti čim bolj avtentično berlinski film. Potem me je prosil, da mu za film posnamem en komad, ki je počasi postal cela plošča, na koncu pa mi je predlagal, da odigram še glavno vlogo, ker se mu je zdelo, da mi je pisana na kožo. Skratka, zvezda filma Berlin kliče sem postal naključno, po naravni poti, skozi trileten proces dela pri tem projektu, zgodba pa je še kako življenjska, saj sem jo pomagal pisati na podlagi lastnih izkušenj.

Kako pa je vse skupaj potekalo?
Ko mi je Hannes predlagal, da upodobim Ickarusa, sem ponudbo sprejel brez obotavljanja, me je pa kakšen teden pred začetkom snemanja zagrabila totalna panika, saj sem bil povsem brez igralskih izkušenj. Res da smo snemali relativno poceni, a še vedno so ljudje v ta film vložili ogromno časa, energije in kakšna dva milijona evrov, kar ni malo denarja. Na koncu smo se dogovorili, da se moram natančno držati zgodbe, lahko pa znotraj tega poljubno improviziram. In čeprav nisem skoraj nič povedal z besedami, ki so bile v scenariju, so bili na koncu z mojim delom zadovoljni. Konec koncev sem s to zgodbo živel tri leta in sem jo do takrat že zelo ponotranjil.

Kot producent ste pripomogli tudi k vzponu v zadnjih letih zelo vplivne založbe BPitch Control. Kako sta se našla z Ellen Allien?
Poleti leta 1997 se je zaprl legendarni berlinski klub E Werk in sledilo je nekaj temnih let, saj smo izgubili enega najboljših prostorov za vrtenje glasbe, ki smo jo ustvarjali. Nekaj časa v Berlinu sploh nismo imeli spodobnega kluba, kamor bi lahko šli v petek zvečer na dober tehno žur. Ellen je leto kasneje začela organizirati zabave z imenom BPitch Control. Na eni od teh sva se tudi spoznala, kasneje, na afterju pri meni doma, sem ji predstavil glasbo, ki sem jo ustvarjal, in bila ji je všeč. Predlagala mi je, da začnem komade snemati namesto na klasične kasete na DAT-kasete in res je bil zvok boljši. To je bil čas, ko smo glasbo še delali na amigah in s klasičnimi samplerji. In ker nisem imel profesionalne snemalne opreme, sem vse skupaj snemal z uporabo mikserja v enem kosu, zelo podobno kot to še vedno počnem na svojih nastopih. Če sem hotel posneti komad dolg pet minut in 40 sekund, sem moral vse skupaj posneti od prvega do zadnjega zvoka. Če nisem bil zadovoljen s posameznim delom, sem moral še enkrat posneti vse skupaj od začetka do konca. Dobra plat tega je, da sem se tako naučil izvajati svojo glasbo v živo. Če bi se naučil producirati glasbo z današnjo opremo, kjer lahko ustvarjaš glasbo kanal za kanalom, noto za noto, glasbe ne bi znal izvajati v živo, kot to počnem v svojem live actu, ker se tega sploh ne bi naučil.

In nikoli vas ni zamikalo, da bi se vrnili za gramofone?
Ne. Nikoli. Itak sem pa že leta 1996 nehal resno spremljati, kaj ustvarjajo drugi producenti, tako da bi bil bolj slab didžej, saj ne poznam dovolj glasbe.

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 1

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.