Od kod ideja za apokaliptični naslov koncerta Prvo srečanje preživelih po koncu sveta?
Iz Benkove glave. On ima zelo dober smisel za humor. Prizadevala sva si za to, da se čim manj dramatizira.

Vaša glasba je minimalistična, klavirska in poetična, zdaj pa se boste spojili s simfoničnim orkestrom. Bo “manj je več” zdaj postalo “več je več”?
Z leti postajava – vsaj glasbeno – vse manj baročna. A glasba, ki je zreducirana na za naju bistvene in recimo najboljše sestavine, zahteva izjemno koncentracijo pri izvajanju.

Kako ste se lotili orkestriranih različic pesmi z albuma Musical Accompaniment for the End of the World? Kaj je bila rdeča nit aranžmajev? Vas je kje zaneslo v veličastnost in pretiravanje, kot se pri tovrstnih zadevah rado zgodi?
Največji izziv je bilo ustvariti zvočno hierarhijo, v kateri je vokal na prvem mestu, na drugem dva klavirja in nato še 60-članski orkester. Glasbeno smo nekje med notranjim nemirom in postapokaliptično umirjenostjo.

Katera dela boste poleg tega albuma priredili?
Tega ne bi želel razkriti pred koncertom.

Je vaš oče, kultni režiser Boštjan Hladnik, kakorkoli vplival na vaše umetniško izražanje? Z gledališčem ste že sodelovali (najodmevneje s Tomažem Pandurjem pri predstavi Tesla) – bi vas zanimalo napisati glasbo za film in kakšen bi moral biti?
Glasba je v družini zelo dolgo. Najverjetneje je imela močnejši vpliv moja babica, ki je bila profesorica klavirja. Oče je bil glasbeno in na splošno zelo odprt človek. Najbolj pogrešam pogovore, ki sva jih imela, iz katerih sem ogromno izvedel in se naučil. Za film pa sva že pisala glasbo (Slovenka, Damjan Kozole). V prihodnosti si želiva delati za film, v katerem so ogromne slike 
in čustva.

Katere plošče so skozi leta ostale najmanj zaprašene na vaših policah?
To so plošče iz moje mladosti, kot so Prince: Around the World in a Day, Ultravox: Rage in Eden, Nena: Feuer und Flamme, Sting: Nothing Like the Sun, Sade: Love Deluxe, Michael Jackson: Dangerous, in še veliko plošč z resno, klasično glasbo.

Leta 2006 ste na albumu Volk sodelovali s skupino Laibach. Ste imeli kaj strahospoštovanja, kakšen delovni in ustvarjalni odnos ste razvili?
Spoštovanje je seveda še vedno. Strah pa sva hitro premagala, tako da smo izvrstno sodelovali.

Kakšne projekte lahko pričakujemo v prihodnosti? Katera področja bi še radi raziskali, kje vidite največji izziv?
Kot kaže, bo veliko projektov v gledališču in tudi pri filmu. Bolj kot izziv si želim, da nama uspe vsaj enkrat realizirati simfonični koncert pod poletnim zvezdnatim nebom, lahko v amfiteatru ali na prostrani jasi. Kako bi oziroma bo to zvenelo, pa je še prezgodaj reči. Vem le, da takšen dogodek spremlja izjemna kulinarika.