Kako nekdo, ki ima tako vzgojenega psa kot vi, gleda na pse oziroma lastnike, kakršne srečujete v oddaji?
Že tri leta delam s psi z najtežjimi problemi v Sloveniji in me skoraj nič več ne more presenetiti. Če bi se preveč čustveno vpletal, ne bi mogel pomagati.

Ko vidite psa, ali takoj veste, koliko časa boste potrebovali za prevzgojo?
Vem, ampak oddaja ni mišljena tako, da začnemo in končamo prevzgojo, ampak tako, da jo začnemo, opozorimo na problematiko in nastavimo rešitve. Nekateri psi ali lastniki, ki nimajo dovolj časa, zahtevajo tudi pol leta ali eno leto dela, mi pa imamo za oddajo en mesec.

Je pa vseeno videti spremembe.
Normalno, a ne moremo govoriti, da je pes že v redu. Mi podamo znanje, koliko lastnik dela naprej in kako daleč bo prišel, pa ni v moji pristojnosti. Ljudje mislijo, da jim manjka znanje, ko jim ga damo, pa vidijo, da jim manjkajo vztrajnost, odločnost, volja, čas in je vse drugo bolj pomembno, hkrati pa zahtevajo, da bi se pes spremenil. V oddaji hočemo pokazati, da če ne boš delal, ne bo bolje.

Ali kateri od lastnikov sploh še dela na psu, ko vidva gresta?
Vsi, ker jih spremljava še naprej, ne vem pa, ali bo vsem tudi uspelo, ker imajo različne cilje. Za nekoga je cilj, da pes neha lajati na poštarja, za drugega pa, da se neha agresivno vesti do ljudi, kar sta dva različno težka problema. Mogoče je Cezar Milan naredil malo škode v tem smislu, da pride in pogleda, ko gre, pa je že v redu, čeprav ni čisto tako. Potem pa imajo ljudje napačne predstave.

Je to, da lastnik psa takoj pelje v pasjo šolo, že velik korak pri vzgoji?
Zagotovo. Ter to, da greš po informacije, preden greš po psa. Poleg tega pa tudi ni vsaka šola enaka. Razlike so ogromne. Nekateri šolajo po metodah iz leta 70. z zateznimi ovratnicami in pse mečejo ob steno, nekateri pa hodimo vsako leto na svetovna prvenstva in moramo v svoje pse toliko vložiti, da nam je samoumevno, da s časom spreminjamo metode.

Kaj pa izbira pasem, kako velike so razlike?
Evolucija pasem je potekala tako, da so nekatere služile temu, da ljudem čim bolj pomagajo pri njihovih opravilih, druge pa so šle bolj v lepoto. Prve je preprosto šolati. Ljudje pri izbiri psov delajo napako, ker gledajo na videz, tako da ne gre za racionalne, ampak emocionalne izbire, in tudi v zavetiščih vzamejo tistega, ki se jim najbolj smili. S tem pa vzamejo tudi največ problemov. Zakaj ne vzamete tistega, ki se vam smili najmanj in je najbolj samozavesten, pa boste mogoče imeli tudi najmanj problemov?

Prej ste omenjali vzgojo v 70. letih Kaj so bistvene razlike med takrat in danes?
Včasih se je pse ustrahovalo in so psi nekaj naredili samo zato, da se jih ni ustrahovalo naprej. Zdaj pa jih poskušamo motivirati tako, da pes misli, da bo, če bo ubogal lastnika, to hkrati najboljše tudi zanj. To je pozitivna motivacija. Največji problem ljudi je, da mislijo, da je pozitivna motivacija podkupovanje, permisivna vzgoja, razvajanje. Pozitivna motivacija pomeni, da imaš nekaj, kar si pes želi in je pripravljen za to delati. V tem procesu se nauči, da je to fajn, se navadi nečesa, kar mu je super, in če je nečesa navajen in mu je super, zakaj ne bi tega delal.

Včasih se psi morda komu zasmilijo tudi v vajini oddaji.
Če grem z dveletnim otrokom do ceste in ne ve, kaj pomeni rdeča luč, ter stopi na cesto, pa ga jaz primem in potegnem nazaj, ali je to kruto? Tvoja naloga kot bolj inteligentnega in tistega, ki naj bi odločal, je, da ti razmišljaš namesto psa, dokler ga ne naučiš, potem pa lahko spet razmišlja sam. Otroka potegneš nazaj, ker veš, da je zanj to najboljše, ko bo star deset let, pa bo to znal sam. In tako je pri psih. Ne moreš se postavljati v situacijo, ko se ti pes smili, če hkrati veš, da je tako, kot živi zdaj, zanj najslabše. Na prvi pogled je mogoče videti kruto, ampak samo za tiste, ki ne vedo, zakaj to delam.
Foto: Miro Majcen Pozor, priden pes! pes Se vedno da prevzgojiti nasilnega psa tako, da ne bo ogrožal drugih?
Ne, daleč od tega, ker lahko gre tudi za zdravstvene probleme. Agresija se velikokrat kaže zaradi tumorja na možganih, nepravilnega funkcioniranja jeter, raznih oblik epilepsije. Kdor govori, da je stoodstotno uspešen, ne ve, kaj dela, ali pa zavestno laže. To je tako, kot da bi rekel, da je mogoče vsakega človeka pozdraviti. Pridejo primeri, ko je nemogoče, ampak ne toliko zaradi tega, ker bi bilo nekaj narobe s psom, ampak zaradi okolja, v katerem živijo. Če mi nekdo reče, da je po 12 ur na dan v službi, da ima otroke, da je prioriteta stara mama, zraven pa ima še dva psa, kaj naj naredim? Lahko mu rečem, da bo prevzgoja neuspešna.

Kaj je bil za vaju najtrši oreh v oddaji?
To, da se navadiva kamere.

Je težje prevzgajati pred kamero?
Zagotovo. Največji problem je posneti problem. Ko prideš z ekipo petih ljudi, je pes po dveh, treh urah nastavljanja kamer, kadrov in mikrofonov čisto drug pes in mi sploh ne moremo več posneti problema.

Kaj bi svetovali ljudem, ki razmišljajo, da bi imeli psa, kaj tistim, ki ga dobijo, in kaj tistim, ki imajo probleme?
Najprej naj se doma usedejo in pogovorijo. Eno je, da si psa želijo, drugo pa, ali imajo sploh čas zanj, nato pa naj se pozanimajo, koliko časa vzame pes in če imajo sploh finančna sredstva, ker stroški niso majhni in tudi to preseneti ljudi. Ko se odločijo za psa, naj se pozanimajo, kakšno pasmo in tip psa naj izberejo glede na svoj življenjski stil in okolje. Šele takrat se začne izbira legla. Tistim, ki se odločijo zanj, priporočam, naj jih gre čim več v zavetišče, tam pa naj ne pustijo, da se jim potisne nekega psa, in naj ne izbirajo s čustvi, ampak s seboj vzamejo nekoga, ki se na pse spozna. Ko sem psa kupil sam, en teden nisem spal, pa sem bil v prvem letniku fakultete, tako sem bil vesel in navdušen, in sem se zavedal, da bom zdaj svoj čas vlagal vanj.