Kitaristi pravijo, da ste kot vino – starejši ko ste, boljši ste. Vam številni grammyji, ki ste jih prejeli v zadnjih letih, kaj pomenijo?
Zame je nominacija enako pomembna kot zmaga. Najpomembnejše pa mi je, da je ljudem še vedno všeč to, kar počnem. Moj slog se z leti razvija ... najbrž.
Sodelovali ste z največjimi imeni, kot so Mick Jagger, Stevie Wonder in ZZ Top. S kom je bilo najtežje delati?
Oni bi najbrž rekli, da sem bil najtežji jaz! Na to vprašanje ne bom odgovoril, rečem lahko le, da imamo vsi svoje trenutke.
Jagger vas je uporabljal na posnetkih, a na turnejo je namesto vas vzel Joeja Satrianija. Je šlo res za denar?
Ne da bi jaz vedel.
Ko sva že pri Stonesih. V 70. letih ste bili na avdiciji, da postanete njihov drugi kitarist, a je ta čast na koncu pripadla vašemu kolegu iz zgodnjih let Ronnieju Woodu. Zakaj niso izbrali vas?
Biti del Stonesov je bilo izjemno, vendar to ni bila pot, po kateri sem hotel iti, saj sem hotel s svojim zvokom še eksperimentirati. Če pa si del tako velike skupine, kot so Rolling Stonesi, tovrstne svobode pač nimaš.
Ko je Jimi Hendrix prišel v London, je rekel, da hoče spoznati le dva kitarista – vas in Erica Claptona. Je to za kitarista najvišja oblika laskanja?
To, da me je Jimi hotel spoznati, je vsekakor laskavo, saj je bil legenda in edinstven v tem, kar je počel.
V Rock and Roll Hall of Fame so vas sprejeli kar dvakrat – najprej kot člana Yardbirds, nato pa še samostojno. Kaj vam več pomeni?
Oboje mi je bilo v čast. To, da so me priznali kot samostojnega izvajalca, ki ni sledil mainstreamu, mi veliko pomeni.
Če bi lahko izbrali največjega kitarista vseh časov, kdo bi to bil?
Toliko jih je na izbiro – Les Paul, Chris Gallup, Jimi Hendrix, Django Reinhardt … in še bi lahko našteval.
Znani ste po sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki – koga boste v skupini pripeljali v Ljubljano?
Mislim, da imam trenutno eno od najboljših ekip. Na bobnih je Narada, na basu Rhonda, na klaviaturah pa Jason. Naši slogi se dopolnjujejo in to daje bendu povsem drugačno dimenzijo.