Ali z Metodom Pevcem radi sodelujete zaradi njegovih zgodb ali njegovega načina dela?
Ne bi mogla reči, kaj me bolj pritegne. Pritegne me film na splošno - ne zato, ker se v Sloveniji tako malo snema, ampak zato, ker sta me film in gledališče oziroma igralstvo že od malih nog zanimala. Sicer pa sva z Metodom začela sodelovati že pri filmih “Carmen” in “Pod njenim oknom”. O zametkih filma “Lahko noč, gospodična” sva se začela pogovarjati, še preden je napisal roman, pred približno petimi leti. Takrat sva se odločila, da bova, ker sva prej tako dobro sodelovala, skupaj zagotovo posnela še kaj.
Se je med snemanjem filma toliko kot z vami posvetoval tudi z Jernejem Šugmanom?
Ne, midva sva zelo tesno sodelovala skupaj. Verjetno je malo ljudi, ki se profesionalno tako dobro razumejo kot midva z Metodom. V življenju si najdemo prijatelje, s katerimi lahko živimo od najmanjših nog in vse do starosti, potem pa pridejo prijatelji, ki jih izgubimo zaradi nezaupanja, razočaranja. Z Metodom se mi to ni zgodilo.
Zamikalo me je, seveda. V Sloveniji pa je v zadnjem času žal tako, da vsi delajo vse, ne glede na to, ali so za neko stroko usposobljeni. Sama vse umetniške poklice, ki so vezani na gledališče ali film, zelo spoštujem in se mi zdi, da je treba zato narediti kakšno šolo ali akademijo, ali kako drugače pridobiti znanje. Menim, da mi za kaj takega manjka znanja, zato si zaenkrat še ne bi upala. Si pa želim.
V knjigi mi je v oči padel Hanin stavek, ki se mi ne zdi popolnoma logičen: "A veš, zakaj je fajn ljubezen? Zato, ker če si zaljubljen, ti ni treba fukat.'' V filmu ga nisem zasledila.
Jaz se ga ne spomnim niti iz knjige, kaj šele da bi bil v filmu. Ne vem, kaj bi rekla. Mogoče se tudi meni ne zdi čisto verjetno in pravzaprav ne razumem tega stavka. Seveda se mi zdi, da ljubezen in seks ponavadi gresta skupaj, se pa v različnih življenjskih obdobjih spreminja v nekaj drugega, kar te tisti hip bogati. Seks morda v določenem trenutku ni tako zelo pomemben, ljubezen pa vsekakor je.
V filmu Hana izreče stavek "Ni se ti zgodila ljubosumna žena, zgodil se ti je poročen moški“, čeprav se za svojega moža ne bori.
V filmu je vedno vzet trenutek iz življenja, ko se balon razpoči oziroma se problem že začne razvijati. V predzgodbi Hane bi rekla, da se je borila, to, kar se zgodi v filmu, pa je že konec razmerja in korak naprej, za katerega se nekatere ženske ali moški mogoče nikoli ne odločijo, ampak ostajajo v navadi, ki ji včasih rečejo ljubezen. Včasih to zares tudi je, včasih pa tako dolgo živijo v bolečini in neki navadi, da pristajajo na vse - skoke čez plot, izčrpanost, izpetost, status quo, sivino, nekaj, čemur lahko rečemo brezvoljnost, ko človek živi samo še iz dneva v dan.
Vam ob takšnih filmih pridejo na plan strahovi, da se to ne bi zgodilo tudi vam?
Meni se je to že zgodilo. Mislim, se to zgodi skoraj vsakemu človeku, ki do svojega 40. leta gre skozi vsaj tri razmerja. Začutila sem, da sem izpeta in da me človek, s katerim sem živela, ni zadovoljeval v intelektualnem, čustvenem in še kakšen drugem smislu. Poslovila sem se in šla naprej, ker sem želela biti ustvarjalna in izpolnjena.
Upam, saj sem igralka. Zelo rada se čustveno pripravim do te mere, da ne potrebujem umetnih solzilcev, saj verjamem, da jok, če ga ni, ne more dovolj prizadeti gledalca. Če se mi že na vajah ne zgodi emocija, potem se mi zdi, da ni pravega momenta za solze, in takrat to tudi rečem režiserju. Sama moram zelo dobro začutiti, kje so solze in kje ne. Kako do teh solz, pa ponavadi ve vsak igralec zase.
V Drami več igrate na velikem kot malem odru. Ga imate raje?
To ni odvisno od mene, saj režiserji izbirajo igralce, s katerimi želijo delati. Sama enako rada delam v Mali drami in na velikem odru. Mali oder je zelo podoben filmu, ker se vidi vsaka mišica na obrazu in ker gre za intimno gledališče in s tem intimno izpoved. Tam vsi igralci zelo radi delamo.
Ali si vsak igralec želi, da bi bil zaseden v glavni vlogi?
Mislim, da ja. Tako kot nas je narava naredila, da bi bili vsi radi prvi v vrsti in si nihče ne želi umreti, tako se mi zdi tudi popolnoma naravno in normalno, da si vsak igralec, ne glede na to, koliko je nadarjen, želi igrati glavne vloge. Mislim, da ne obstaja igralec, ki bi si želel samo stransko vlogo.
Ste kdaj imeli obdobje, ko niste dobivali dobrih vlog in je trpel vaš ego?
Začela sem igrati takoj po akademiji in lahko rečem, da sem rojena pod srečno zvezdo. To mislim resno. Odpirajo se mi same lepe vloge.
Se vam zdi, da ste bili, preden ste dobili otroka, drugačna igralka, kot ste zdaj?
Ko rodiš, se zagotovo nekaj spremeni. Postala sem še bolj občutljiva in me še prej popade jok. Z rojstvom otroka lahko neke bolečine začutim še bolj. Vsa čustva so sicer že v nas, tudi takšna, ki si jih ne želimo, to, kako dobro neko občutje transformiraš, pa je odvisno od nadarjenosti.