Trije razprodani koncerti (1., 2. in 3. november) v osrednjem hramu slovenske kulture, kakor je Gallusovo dvorano Cankarjevega doma oklical umetniški vodja edinega slovenskega jazzovskega zbora Perpetuum Jazzile, Tomaž Kozlevčar, govorijo svojo zgodbo. Nadvse interesantni podatki so tudi milijonski internetni ogledi njihovih You tube videov. Razlog za popularnost svojstvene zasedbe pa verjetno ni nič drugega kot posledica že neštetokrat preverjenih vzorcev za uspeh (trdo delo, predanost, kombinacija prirejanja znanih komadov in svojstvena avtorska dela, itd). Vokalni prestiž, ki sega vse od standardnih jazz vzorcev do pop balad svetovnega formata, je rezultat velikosti zbora, ki se giblje malenkost pod številko petdeset. Če naštetemu dodamo še značilne ritme brazilske bossa nove, swinga, popa in gospela, dobimo zaščitni znak PJ.

Predstavitveni govori aranžerja in dirigenta Kozlevčarja, ki je po potrebi zaigral tudi na klaviature, so bili bolj ali manj posrečeni, njihov namen in naloga pa se zdi, da je v prvi vrsti podučiti ljudi. Slišati je bilo precej zgodb o izvoru določenih skladb, veliko je bilo tudi metaforičnega govora. Specialiteta 48-članskega vokalnega kolektiva je zadovoljiv izbor izvajanih skladb in prepričljiva interpretacija le teh.  Slisali smo lahko komade, kot so Prebujen, No More Blues, Prisluhni skoljki ter Joyful, Joyful. V spomin na pokojnega kralja popa Michaela Jacksona so presenetljivo dobro izvedli tudi njegovo klasiko Will You Be There.

PJ-ji so svoj nastop vpeli na začetek in na konec, vmesni del pa so prepustili švedskim The Real Group. Na drugi strani je bilo članov v njihovih a cappellnih vrstah le pet. Začetna trema je peterec hitro minila, vse bolj pa se je začel kazati njihov humorni obraz. Smešno je izpadlo že njihovo vrivanje nekaterih slovenskih besed v angleški govor. Pet vokalov (Emma, Katarina, Anders, Anders in Peder), ki ima za seboj četrt stoletja ukvarjanja z glasbo pod tem imenom, je spromoviralo svoj najnovejši album z naslovom The Real Album. Švedski zabavljači so se tekom nastopa lotili tudi prirejanja komadov imen, kot so Britney Spears in The Backstreet Boys, vse to s skupnim imenovalcem, da kvalitetno popačijo original in nasmejejo ljudi. Enkrat so tako peli neverjetno nizko, drugič pa so karikirano oponašali prvotne pevce. Tematika njihovih avtorskih besedil je široka, od osebno izpovednih tem, namišljenih do resničnih zgodb. Country komad, ki je nastal kot posledica njihovega obiska ameriškega Nashvilla z naslovom Minute on your lips, lifetime on your hips je recimo govoril o debilnem šefu, ki je izjavo v naslovu povedal svoji uslužbenki ravno med njenim hranjenjem. 

Koncert, ki je sprva zgledal kot dogodek resne glasbe, so TRG popeljali na bolj sproščeno raven in s tem poskrbeli, da so se ljudje razvedrili, kar so pokazali s sodelovanjem in podpiranjem izvajalcev. Dve uri in pol trajajoči dogodek se je zaključil okrog 23. ure.