Zgodnja napoved koncertov (ob 18. uri) je pomenila, da se obeta daljši glasbeni program. Napovedani sta bili dve predskupini, italijanski Ministri ter angleški White Lies. Slednji so predstavljali prvenec To Lose My Life. Minimalistični nastop s kratico WL so pospremili s komadi, kot so Unfinished Business, Death in Farewell To The Fairground.

Okoli 21. ure so se luči stemnile, z odra pa se je zaslišal komad Magnificient skupine U2. Le nekaj minut zatem je na oder prikorakal znani londonski kvartet. Vokalist Chris Martin je vsekakor odrski hedonist in eksperimentator. Poleg zanj značilnega poskakovanja iz ene noge na drugo je v ritmu glasbe uprizoril, kako bi se njegovo telo obnašalo, če bi ga zadele krogle strelnega orožja. V naslednjem trenutku je padel po tleh in se kot ranjen pobiral iz tal. Bend si kljub imenu in bremenu, ki ga nosi, še vedno upa privoščiti precejšnjo mero improvizacije. Pri komadu The Hardest Part je recimo Martin na klavirju zgrešil pravi ton, kar se je očitno steplo s kitarsko linijo. Na tisti točki se je nato preprosto ustavil, se za napako opravičil kitaristu Jonnyju Bucklandu ter ponovil vajo. Večkrat se je tudi opravičil za komuniciranje v angleščini, izrazil zadovoljstvo nad obiskom in povabilom italijanskega občinstva, ki mu je pihal na dušo, da ima prelepe glasove.

Njihov nastop bi lahko opisali kot scensko bogat, utečen ter istočasno improvizacijski. Zanimivo je bilo opazovati variacije prenosa bendovega nastopa v različnih barvnih in stilskih video kombinacijah. Včasih se je sicer zdelo, da so bile povezave vizualizacij in komadov bolj igra na prvo asociacijo kot pa poglobljena interpretacija njihovih del. Med ljudi so spuščali velikanske balone ter papirnati logotip metulja živega albuma Left Right Left Right Left. Šlo je za podporo promociji omenjenega albuma, ki se ga na Viva La Vida turneji da dobiti brezplačno. Zamenjali so celo oder. Takrat je na svoj račun prišel predvsem bobnar Will Champion, ki je bil tokrat deležen večje pozornosti kot sicer. Multiinštrumentalist, ki je odraščal ob igranju kitare, basa, klavirja in flavte ter se na koncu za sprejem v bend naučil še tolkal in bobnov, je poleg brenkanja na kitaro navsezadnje tudi pel. Akustično posvetilo Jacksonu z izvedbo Billie Jean pa je vseeno prepustil Martinu, ki je zvenel neznačilno visoko.

Dotaknili so se hitovskega dela repertoarja prvih treh studijskih plošč (Clocks, In My Place, The Scientist, Yellow, Fix You, God Put A Smile Upon Your Face, The Hardest Part) in predstavili veliko večino najnovejših (Violet Hill, Lovers In Japan, Strawberry Swing, Life In Technicolor, Life In Technicolor 2, Cemeteries of London, 42, Lost!, Viva La Vida, Death And All His Friends). Yellow so izvedli v nekoliko pospešeni verziji brez originalne uverture, med Politics pa so luči tako slepile pogled na oder, da je verz Open Up Your Eyes izpadel porogljivo.

Bend, ki je že v času svojih najzgodnejših začetkov igral na otoškem festivalskem velikanu Glastonbury, je ljubljenec mase. To se je pokazalo tudi na stadionu Friuli, zato je številka obiska njihovega koncerta primerljiva z nedavnim gostovanjem Springsteena in njegovega E Street Banda.
Temu primerno so se oddolžili z dveurnim koncertom in enim glasbenim dodatkom.