Ko je Marcel Duchamp leta 1917 kot umetniški eksponat predstavil z imenom Vodnjak olepšan, v resnici pa še vedno popolnoma običajen pisoar, je že vedel, kaj dela. Kos keramike, ki se uporablja za eno od najosnovnejših in najbolj umazanih človeških opravil, je postal mejnik sodobne umetnosti, Duchamp pa eno od največjih imen avantgarde.

Vprašanje o umetniški vrednosti oziroma lepoti njegovega pisoarja je stvar strokovnjakov in osebne presoje, je pa dejstvo, da so, če niso lepe že okoliščine, tam, kjer stoji pisoar ali straniščna školjka, najlepši oziroma najbolj kulturni vsaj ljudje.

Medtem ko se v prostorih, ki si jih po službeni dolžnosti moramo deliti z nepregledno množico ljudi, lahko vsaj za silo ignoriramo, se v toaletah, oazah miru v delovnem kaosu, ne moremo. Po nenapisanem pravilu z nasmehom pozdravimo vsakogar, ki ga srečamo – četudi nanj tam naletimo tretjič, čeprav smo bili z njim ravno pred uro na kavi, če že tako ves dan sedimo zraven njega in, ja, tudi če nam gre na živce. WC je najenakopravnejši košček sveta, ki ne prenese hierarhije, osebnih zamer in sramežljivosti, in najintimnejši človeški prostor, ki ga po sili narave ne moremo uporabljati izključno v najintimnejših trenutkih. Z njim se namreč moramo spopasti tudi v razmerah, ki človeka, oropanega vsakršne zasebnosti, postavijo v neugoden položaj, iz katerega se "ujeti pri delu" lahko izvlečemo samo še z nasmehom in kulturnim pozdravom.