V začetku leta ste za Delo spregovorili o svojih bojih, takrat ste povedali, da ste verjetno zboleli za ALS, a diagnoze še niste imeli potrjene. Kako je danes z diagnozo in vašim stanjem?

Od konca januarja letos je diagnoza potrjena - ALS. Izgubljam mišični tonus, imam težave z govorom in močne krče, ki me za nekaj sekund popolnoma ohromijo ob peklenskih bolečinah. Težko hodim in se zadiham že po nekaj korakih. Stanje se slabša in na žalost ni zdravila ali upanja na izboljšavo.

Vaša kariera je polna vzponov in padcev, o katerih ste vedno govorili brez zadržkov, je bilo bilo ob bolezni drugače, morda težje deliti z javnostjo?

Vedno sem povedal vse, kar sem mislil, če so me vprašali. To se ni spremenilo, z izjemo - naučil sem se, da je nesmiselno bedaku reči, da je bedak, ker tega enostavno ni sposoben zapopasti. Zato zdaj veliko manj ljudem rečem, da so bedaki. Vzponi in padci pa so relativni - je čas kontemplacije in čas kreacije. Žal je v mojem poklicu marsikaj odvisno od drugih in ti drugi: ali so tisto, kar sem rekel, da ne bom več rekel, ali pa so povezani v neke združbe, ki več ali manj skrbijo za lastne koristi. Jaz sem bil vedno neke vrste outsider. Če se izrazim metaforično: rodil sem se v straniščni školjki in vsak, ki je prišel mimo, je potegnil vodo. Na splošno razočaranje sem vedno priplezal nazaj ven.

Izgubljam mišični tonus, imam težave z govorom in močne krče, ki me za nekaj sekund popolnoma ohromijo ob peklenskih bolečinah. Težko hodim in se zadiham že po nekaj korakih. Stanje se slabša in na žalost ni zdravila ali upanja na izboljšavo.

Poleti ste začeli s snemanjem Tartinijevega ključa, kako je potekalo delo sedaj, ko je vaše zdravje okrnjeno. Pa morda ne le v minusih, v čem je umetniški proces z novim stanjem drugačen?

Imel sem fizične težave s hojo, saj smo snemali v Piranu, kjer je treba veliko pešačiti. Vse lokacije v stavbah pa so bile v petem nadstropju, tako da sem se moral odpraviti tja kar nekaj časa pred ekipo, da smo se tam pravočasno ujeli. Imel sem srečo z res izjemno igralsko ekipo, tako s tremi najstniki v glavnih vlogah kot tudi z že preizkušenimi starejšimi igralci. Zapisal sem v dnevnik - v mojih filmih ni stranskih vlog, zgolj glavne. Razlika je le v minutah, prebitih v filmu. 

Vedno sem povedal vse, kar sem mislil, če so me vprašali. To se ni spremenilo, z izjemo - naučil sem se, da je nesmiselno bedaku reči, da je bedak, ker tega enostavno ni sposoben zapopasti. Zato zdaj veliko manj ljudem rečem, da so bedaki.

Omenili ste že, da so proračuni, ki jih domači ustvarjalci dobite za snemanje drobiž v primerjavi s tujino, to verjetno pomeni, da morate biti skoraj čarovnik, da na koncu skupaj spravite kakovosten izdelek. Kako vam to uspe, nekaj tovrstnih izkušenj ste dobili že z Dedkom gre na jug, je tako?

S filmskimi proračuni je hecna reč. Država preko svojih institucij zaupa sredstva producentom, katerih edina referenca je, da so finančno izpeljali nek filmski projekt do konca. Ne glede na to, ali je bil dober ali slab. Navadno jim zaupajo sredstva na podlagi scenarija in režiserja, ki pa v trenutku, ko so sredstva sproščena, postane talec svojega lastnega projekta. Producenti mu trgajo strani iz scenarija (tistega, na podlagi katerega so dobili sredstva), mu omejujejo izrazna sredstva in krajšajo obljubljeno dolžino dnevov snemanja. Načelno sredi snemanja ugotoviš, da je producent, ki si mu zagotovil sredstva (in zaslužek) načeloma največji sovražnik tvojega projekta (ne bom posploševal, to so zgolj  izkušnje z mojimi producenti). Po drugi strani pa je teh sredstev premalo za tako število režiserjev. Ministrica za kulturo ima sicer v kolektivni pogodbi zapisano, da se morajo sredstva za film povečati, pa ji je to zadnja skrb na svetu. Pri milijardah, s katerimi politiki dnevno operirajo, je 14 milijonov za film drobiž. Ko direktorica filmskega centra reče, da je produkcija "stabilna" pri tem misli - prekleto nič se ni spremenilo. Kje so predvolilne obljube?

Deloma sem na to vprašanje odgovoril že prej, a bi dodal še to: igralci izjemno radi igrajo v mojih filmih tudi zato, ker jih odlično vodim in so si nato na platnu všeč. 

Kako je bilo sodelovati z mladimi igralci? Vedno ste imeli dober občutek za to, kdo bo zvezda, konec koncev je v Babici zaigral takrat mladi Bojan Emeršič, ki je danes prvak odrskih desk. Kdo vas je tokrat navdušil?

Deloma sem na to vprašanje odgovoril že prej, a bi dodal še to: igralci izjemno radi igrajo v mojih filmih tudi zato, ker jih odlično vodim in so si nato na platnu všeč. Na avdiciji smo izbrali tri mlade igralce (Svit Šturbej, Ella Lapajne in Maks Kerševan), ki so nad talentirani. Verjamem, da se bo o vseh treh še ogromno slišalo. Hipno so zapopadli osnove igre pred kamero in napredovali iz vaje v vajo in na koncu mojstrsko opravili delo pred kamero. Prisvojil sem si rek: vaja dela vajenca - mojstrovina naredi mojstra.

Kakšne so še želje, kakšnega projekta bi si želeli sedaj? Kaj se vam zdi pomembno, da še sporočite gledalcu danes, ki ima skoraj neomejene možnosti ogledov različnih vsebin?

Trenutno pišem scenarij Bobri po knjigi Janeza Jalna in to je projekt, ki sem si ga želel delati že pred dvajset leti. Žal moja bolezen napreduje do te mere, da ne bom zmogel novih projektov.

In tako je še dandanes - bistveno je, da se te pripoved dotakne, ne glede na žanr. Včasih jokam tudi pri dobrih reklamah.

Kaj sami radi gledate?

Ko sem bil majhen, sem stanoval na Miklošičevi cesti 28, nad Kinoteko. V medetaži do našega stanovanja je bila projekcijska kabina in tam sem preživljal večino svoje mladosti. V Kinoteki so vsak dan vrteli različne filme mnogoterih žanrov. In tako je še dandanes - bistveno je, da se te pripoved dotakne, ne glede na žanr. Včasih jokam tudi pri dobrih reklamah.