Kulturno umetniško društvo Ljud je mednarodni umetniški kolektiv ustvarjalcev, ki se jim je z interaktivno gledališko predstavo Invazija uspelo uvrstiti v kulturni program svetovne razstave Expo 2012 v Južni Koreji. Tam so v maju preživeli štiri tedne in odigrali kar 44 predstav pred nenavadnim občinstvom, ki jih je po pričevanjih ljudov snemalo z iphoni in ipadi ter zraven vriskalo. Leta 2008 so prvič zaigrali predstavo Invazija, v kateri roza sekcija vesoljcev pristane na Zemlji, se na ulicah mest zlije po pločnikih in steguje svoje dolge ekstremitete na mimoidoče. Govorijo vesoljski jezik, ne upoštevajo pravil in zakonov, obstajajo samo tukaj in zdaj, identificirajo pa se z roza barvo. Zakaj je temu tako, nam odgovarjajo vesoljci.
Predstavi dasta piko na i ulica in gledalec
"Južno Korejo smo obiskali že drugič. Tamkajšnje občinstvo svoje navdušenje kaže tudi s kričanjem. Mi gledalcu nastavimo ogledalo in postavljamo pod vprašaj vse, kar se Zemljanom zdi samoumevno," je o različnih odzivih na Invazijo razmišljal Grega, ki igra Rozamana, vodjo ekspedicije, ki je križanec med bojevnikom in zaščitnikom odprave ter išče partnerice na Zemlji. Gledalec je enakopraven člen predstave in ljude navdušuje, da se isti gledalci večkrat vračajo na njihova gostovanja. Čopko, ki igra Vesoljsko kokoš, je dodal: "Imam trisekundni spomin in sproti vse pozabljam. Težava je tudi ta, da prihajam s planeta z nulto gravitacijo, kjer lahko letim, tukaj pa sem invalid. Name se tudi zato navežejo hendikepirani ljudje in mi sledijo skozi nastop." Nikin karakter v predstavi nima rok in kolen, hkrati pa je počasen in neroden. "Pomemben del zgodbe nas, vesoljcev, ki obiščemo Zemljo, je, da smo odprti in prijazni do ljudi. Smo roza imigranti in ravno ta socialni element predstave je med najpomembnejšimi, saj poudarjamo pomen sprejemanja drugačnosti," je o vprašanjih, ki jih odpira Invazija, razmišljala Nika.
O postopku praskanja vse te roze packarije s telesa smo povprašali najbolj roza člana Gregorja: "Uf, to je proces. Jaz sem čisto roza. Najprej se pobarvam in nato zapudram z otroškim pudrom. Potrebujem 45 minut, da se namažem, in pozneje 40 minut, da s trdim milom spravim vse to dol."
Vesoljci imajo tudi svojo vizijo. Želijo si gostovanja na Japonskem pa tudi tega, da bi svoje znanje delili naprej ter osrečevali svoje pisano občinstvo in mu odpirali oči. Prepričani, da vsak človek v sebi nosi vesoljčka, so si Invazijo zastavili kot dolgoročen projekt. Morda bodo kmalu izvedli invazijo na slovenski parlament, kjer si želijo nagovoriti poslance.