Okoliščine so nanesle, da sem pred nekaj dnevi, torej tik pred aktualno titomanijo, obiskala Stalinov muzej v njegovem rojstnem kraju Gori, kjer umrlega diktatorja častijo kot boga, impresivno imperialno-socialistično stavbo, v kateri se bohotijo memorabilije, pa kot cerkev, v kateri ni prostora za razum in dvome. Popotovanje skozi Stalinove uspehe v družbenem življenju, v katerem mu je poleg Hitlerja uspelo pomesti še z milijoni svojih sodržavljanov, in družinske dosežke, med katere poleg delanja in teroriziranja otrok spada tudi samomor ene od njegovih treh žena, se je končalo z velikim finalom, posmrtnim odlitkom Stalinovega obraza in sliko. Portret, s katerega portretiranec, čeprav mrtev, v krvavo rdeči prostor vdihava morbidno klavstrofobično atmosfero, je, kot se je zdelo, pripovedoval drugo, precej manj idilično zgodbo od tiste, ki jo patriotske muzejske vodnice z besedami o modrosti in pogumu njihovega velikega vodje tako vzneseno ovijajo v iluzijo. A drugi pogled tam naleti na temo.

Mi pa se gremo po svoje. Cesta ja, cesta ne, cesta ja. Sprva smo se po Titu vozili skozi središče prestolnice, po novem pa bomo z drgnjenjem pnevmatik ob njegovo veličino vpadli le v začetek mesta. Zdaj čakam samo še na to, da mu bomo, potem ko smo pred leti podirali kipe, zgradili muzej, da bodo naši turistični vodniki lahko tujcem tako kot gruzijski prodajali spominke in lepe spomine, pri tem pa pojasnjevali, da je Tito ustavil Stalina. Taistega Stalina, ki je ustavil Hitlerja.