Je težko 25 let obstati na tako majhnem slovenskem glasbenem trgu ali je to prednost?
Trg je majhen in zelo nasičen. Od mojih začetkov, leta 1988, je vedno bolj nasičen, tudi zavoljo talent šovov. Danes je po eni strani lažje priti do prepoznavnosti, vendar se je težje obdržati. Vesela sem, da sem sama začela v času, ko so bile pomembne druge stvari, predvsem v glasbenem smislu. Niso se toliko izpostavljale te postranske zadeve, ki niso povezane z glasbo, temveč z zasebnostjo. Takrat je bila v ospredju predvsem glasba.

Kako ste se na sceno prebijali pred petindvajsetimi leti?
Bilo je nekaj srečnih naključij. Zelo sem si želela peti in v tistem času je bila edina stvar, ki je obstajala in je bila povezana s popom in jazzom, pevska šola Nade Žigur. Tako sem se prijavila na avdicijo in bila sprejeta. Vedela sem, kaj si želim in našla pot. Srečno naklučje je pa bilo, da je Primož Petrka takrat iskal izvajalko za pesem Tvoja in takrat je Nada priporočala mene. Bilo so zelo navdušeni in tako se je ta maja pot tudi začela. Skladba je bila za tiste čase nekaj svežega in po njej je zelo hitro prišlo tudi do sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija in New Swing Quartetom. Moji začetki so bili bolj jazzovsko obarvani, čeprav sem sebe vedno obravnavala kot pop pevko.

"Jezik je kot glas, potrebno ga je gojiti"

Glasba pa ni bila od nekdaj vaša edina okupacija, delali ste tudi kot profesorica nemščine.
Res je, vendar se zadnja leta posvečam le glasbi. Poučevati sem začela kmalu po študiju, saj ji bil to en vir zaslužka in sem to počela, dokler se mi je zdelo, da sem lahko še dovolj na razpolago, čeprav je bilo to moje honorarno delo. Ko ni bilo več pošteno, da me stalno nekdo nadomešča, sem zaključila. To je moja zlata rezerva, za katero bom morala kar precej delati, če bom želela priti nazaj v formo. Jezik je kot glas, potrebno ga je gojiti.

Najlepši glasbeni trenutki …
Najlepših je teh celotnih petindvajset let, to je velik zalogaj. Vseh 25 let sicer ne moreš biti na vrhu, lahko pa ohranjaš določen nivo, s katerim sem jaz zelo zadovoljna. Veliko mi pomeni, da me kot pevko spoštujejo glasbeniki, in da me ljudje še vedno radi poslušajo. To je največ, kar si kot pevka lahko želim. Lepih trenutkov je bilo ogromno, težko izpostavim le enega in prav je tako. Nepozabni so začetki, sodelovanja z različnimi glasbeniki, jazzovska kilometrina, kjer sem lahko malo bolj svobodna pri glasbenem izražanju, in nato prelomnica, ko sem se že ustalila, plošča priredb So najlepše pesmi že napisane, ki je bila res pravi boom. Glede na to, da v komercialnem pomenu nisem med vodilnimi, je bila ta ideja v pravem času s pravo ekipo.

So najlepše pesmi res že napisane?
Čas pokaže, katere so pesmi z določenega obdobja, ki so ostale in bodo živele večno, če jih bo le kdo želel prepevati. Morda je moja prva pesem Tvoja že taka, si skoraj upam trditi. Priredil ji ni še nihče, vendar čakam, bi bilo zanimivo slišati.

Družina je baza in zadovoljstvo

Kje po vsem tem času še najdete navdih?
Zelo dobro oporo imam doma, to je super baza in iz te baze, iz tega zadovoljstva, delam vse ostalo. Pomembno mi je, da lahko to delam brez vseh meja, tako kot si želim sama, da me nihče ne ovira. Dobrodošlo pa je, da me še vedno kdo usmerja, pametnih nasvetov se ne branim. Dokler bom motivirana, imela veselje in dokler mi bodo glasilke služile, bo zagotovo nastala še kakšne lepa pesem. Zaenkrat še ne vidim razloga, zakaj bi se temu odpovedala. Ko ne bom več imela poslušalcev, pa je čas, da razmislim o odhodu.

S kom bi se še želeli nastopiti, če bi bilo omejitev nebo?
To prepuščam naključju. Veliko izvajalcev rada poslušam, veliko jih je s katerimi bi si želela sodelovati. Težko bi koga izpostavila, saj se mi zdijo taka sodelovanja vedno zanimiva, ne samo za mene, temveč tudi za poslušalce.

Kako se vam je v vseh teh letih uspelo izogniti negativnim tračem?
To je, kakor si postelješ.  Vedela sem, kaj hočem in imela sem približno začrtano pot, seveda pa te vedno kaj preseneti. Z nekaterimi novinarji smo skupaj rasli in me resno jemljejo kot pevko. Javno podobo si želim deliti kot pevka in ne kot kakšna starleta, ker to tudi ne morem biti. Nikoli ne bi ustvarjala umetnih zgodb o sebi. Ko medijem ne bom več zanimiva kot pevka, je bolje, da pospravim kovčke in grem spet poučevati nemščino. Zdi se mi, da v Sloveniji še vedno lahko malo reguliraš te stvari, predvsem pa gre tu za medsebojno spoštovanje. To ne pomeni, da sem nedosegljiva, se družim in sem prijazna, vendar mislim, da je dovolj jasno, zakaj sem tukaj. To mi je uspelo tudi v poplavi rumenih medijev.

Kašni  so načrti za naprej?
Petindvajset let se mi zdi res lepa doba in da imam še toliko volje, to še ni konec. To je popotnica, da se ponovno zgodi kakšen večji koncert, tega si zelo želim in verjamem, da se bo zgodilo. Morda so časi malce nehvaležni, vendar bo tudi to prišlo, konec koncev glasba ljudi spravlja v dobro voljo in jih poveže.