Primož Forte je priljubljen slovenski igralec, ki ga je širna Slovenija uspela spoznati kot Gušta iz Ene žlahte štorije. 43-letni umetnik si je kljub natrpanemu urniku vzel čas tudi za Žurnalovo ekipo, s katero je pokramljal o svoji Belli, Neri in Lupčiju. Primož se je pred dvemi leti in pol soočil z izgubo 16-letne mačke Belle, ki smo imeli čast pobliže spoznati tudi mi. Povedal nam je, koliko mu je pomenila, kaj vse sta preživela skupaj in na kakšen način so se doma soočili z izgubo.
Kljub srce parajoči zgodbi o Belli, nas je nato naše srečanje vendarle pripeljalo tudi do bolj vedrih tem. Spregovorili smo o njegovih dveh nabritih mačkah – Neri in Lupčiju, debatirali o tem, kako pomembne so živali za otroke ter se spominjali našega druženja na Festivalu za ljubitelje živali. Prav zaradi Primoževe brezpogojne ljubezni do živali smo ga povabili, da nas tudi letos obišče na festivalu v Novi Gorici.
Ljubitelj vseh živali, predvsem mačk, se nam bo tudi letos pridružil na tradicionalnem Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici. Festival bo potekal 10. junija v Novi Gorici na trgu Edvarda Kardelja 1, med 10. in 16. uro. Obiskovalci boste na Gorišlem lahko spoznali malo morje eksotičnih živali, preizkusili se boste lahko v veščinah, za katere prej niste vedeli, da jih imate, prav tako pa boste lahko spoznali enega najbolj znanih slovenskih igralcev ta trenutek – Primoža Forte.
Pred petimi leti smo spoznali vašo Bello, ki pa je zdaj žal že preminula. Kako se držite?
Bilo mi je zelo hudo, še posebej ker se je vse odvilo tako hitro. Nič ni kazalo na to, da naša Bella odhaja. Nekega dne sem opazil, da je nenadoma nehala jesti, štiri dni kasneje pa je ni bilo več. Sam sem jo seveda takoj, ko sem opazil, da je nehala jesti odpeljal k veterinarju, kjer je dobila antibiotike, ampak je bilo očitno že prepozno. Večer preden je poginila sem jo ponovno odpeljal k veterinarju, dali so ji infuzijo in počutila se je bolje, celo nekaj je spet pojedla. Ampak so ji zdravila očitno prehitro popustila, da bi jo lahko rešili.
Kako ste se doma soočili z izgubo?
Ko se zgodi nekaj takšnega, se otroci najprej niti ne zavedajo, da nekoga ne bo več nazaj. Menim, da je na tej točki potrebno previdno odpreti debato o smrti in jim razložiti, kaj to pomeni. Večkrat sta me otroka vprašala, kam je šla in kje je naša Bella, zato smo se o tem začeli tudi pogovarjati, kar se mi ne zdi narobe.
Bella je bila del naše družine, predvsem pa je bila del mojega življenja še preden sem imel družino. Rad rečem, da je bila moja življenjska popotnica – in to kar 16 let. Kakšno leto zatem, ko sem jo dobil, sem se iz Ljubljane preselil v Trst. In ona je šla z mano. In če sem se moral čez poletje za nekaj časa vrniti v Ljubljano, je šla zopet z mano. Ko zdaj pomislim, je dala čez kar nekaj stanovanj. Tako da ja, menim, da je bil njen odhod zame najbolj naporen. Ampak sva bila pa dober par.
Zdaj imate dva mačkona. Nam poveste, kako je izgledalo vaše prvo srečanje?
Res je. Dobro leto po Bellini smrti sem si sicer še vzel za prebolevanje, za spomine. Takrat nisem čutil nobene potrebe po novi domači živali, vedel pa sem, da se bo ta potreba enkrat v prihodnosti zopet pojavila. Mislim, da je bilo pomembno, da sem si vzel čas, da sem prebolel stvari in nato začel skupaj z družino pisat novo zgodbo. Nisem pa se obremenjeval s tem, kdaj se bo to zgodilo. Lansko leto, smo bili nato z družino na Kreti in po ulicah so se potikale mlade mucke. Oba otroka, predvsem pa Voranc sta se z njimi zelo spoprijatelja, jih cartala, božala, objemala in ne vem kaj še vse.
Po Vorancovem snidenju z grškimi mačkami, sva se s Tino odločila, da v svojo družino sprejmemo nova ljubljenčka - dve mladi mački. Enega fantka in eno punčko. Dobili smo ju v sosednji vasi. Prvič smo ju obiskali, ko sta bila stara slab mesec in dokler nista dopolnila treh mesecev, ko sta lahko šla stran od mamice, smo jih redno obiskovali. Preden smo ju šli iskat, sem otrokoma rekel, naj poimenujeta vsak svojo mačko. Olivija je izbrala punčko, dala ji je ime Nera. Voranc pa je ves čas oponašal zvok poljubčkov in dejal, da bo njegovemu mucku tako ime. Na poti po njiju, pa si je le premislil in svojemu mačkonu nadel ime Lupči. Nera in Lupči bosta avgusta upihnila prvo svečko.
Si vaša otroka želita še kakšne živali, poleg mačk?
Zdi se mi da je Voranc razvil poseben čut za mačke, pa tudi Olivija, čeprav si ona še bolj želi psa. Za psa sem jima sicer rekel, da ga lahko dobita, ker imamo hišo z vrtom in vse, ampak šele takrat ko ga bosta lahko sama vozila na sprehod. To se mi zdi bistveno, saj smo že tako zelo zaposleni in pogosto nimamo dovolj časa eden za drugega. Pes pa se mi zdi velika obveznost, zato je o lastništvu potrebno dobro premisliti in si z družino razdeliti odgovornost. S tem ciljam na to, da si za psa vzameš dovolj časa, da mu omogočiš lepo življenje, tekanje po travnikih in ne samo hiter sprehod dvakrat na dan, da opravi svojo potrebo.
Vaša mama je ustanovila društvo za reševanje ljubljanskih mačk. Nam poveste kaj več o tem društvu?
Res je. Imenuje se društvo Kara. Na pomoč jim je takrat priskočil tudi ljubljanski župan, ki je omogočil, da so najdenčke lahko brezplačno kastrirali in sterilizirali. Sicer je mama delo po petnajstih letih že nekoliko opustila, a društvo je še vedno v polnem teku. V Ljubljani so z njeno pomočjo z ulic spravili ogromno mačk. Potepuških mačk je bilo v Ljubljani včasih ogromno. Spomnim se, ko sem bil še majhen in sem še živel v Ljubljani, si na vsakem vogalu lahko videl potepuško mačko. Ker ne živim več v slovenski prestolnici, vam ne znam točno povedati, kakšna je situacija danes, ampak občutek imam, da jih je manj. Tudi mama pravi tako.
Pred nekaj leti ste se že udeležili našega Festivala za ljubitelje živali. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Predvsem se mi je v spomin vtisnila dobra volja. Spomnim se, da so bili vsi zelo nasmejani. Zelo sem bil vesel, da sem lahko spoznal lastnika psarne Miliruj, kjer vzrejajo kraške ovčarje, kar je še posebej zanimivo, tudi zato, ker se je Festival odvijal blizu Krasa. Vedno se je lepo podružiti tudi z Laro Komar, za katero vedno rečem, da s seboj prinese dobro voljo in pozitivno energijo. Predvsem pa se je videlo, da živali zares privabljajo nasmeh na obraz, dobro voljo ter srečo.
Kakšno je vaše sporočilo našim bralcem: Zakaj je dobro, da otrok odrašča v družbi živali?
Žival ti lahko ogromno da. Lahko jo samo opazuješ in hitro boš videl, kako ti vrača ljubezen. Zdi se mi pomembno, da lastnik živali omogoči lepo življenje. Obstaja nekaj lastnikov, ki se sploh ne potrudijo, da bi njihov ljubljenček izkusil življenje s polno žlico. Namesto tega se celo življenje sprehaja med stolpnicami in po asfaltu. Prav se mi zdi, da se žival nagiba, navonja in se znori na prostem. To je pomembno predvsem za pse. Za mačke niti ne – zanje je pomembno predvsem to, da so proste in da vedo, da imajo topel dom, kamor se lahko vrnejo.
Jaz sem začel z ribicami in hrčki, dokler z mamo nisva imela muce, katero sem seveda jaz prinesel domov (smeh). Spomnim se, da mama takrat ni bila za to, da bova imela mačko, a se je tekom časa ona še bolj zaljubila v mačke kot pa jaz. Prepričan sem, da živali lahko spremenijo naše življenje in večkrat je to na boljše.