Po nekaj neuspelih poskusih sem naletela na tipa, s katerim sva se med dopisovanjem zelo ujela. Izmenjala sva si elektronski naslov in tam nadaljevala dopisovanje. Nakar si je zaželel, da bi se dobila.

Na to sem pristala le pod pogojem, da se dobiva na javnem kraju. Takoj, ko sva si izmenjala telefonski številki, sva se slišala in že tam so se sanje o normalnem sogovorniku razblinile. Jamranje, hmmmjanje, tišina... Ok, verjetno je sramežljiv, sem si mislila.

Zmenila sva se, da se dobiva v centru Ljubljane. Sama sem še malo zamujala ampak, nič ne de. Ko sem bila še na avtobusu, sem ga poklicala, da preverim, kje je. Rekel je, da ne ve, ampak da  bo nekako našel pot na Prešerca (ni bil iz Ljubljane, ampak nekje iz Bele krajine). Ko sem prišla v center, sem ga poklicala, saj ga nisem videla in niti sanjalo se mi ni, kdo bi bil on.

Nakar je k meni pristopil tip, visok okoli 185 cm, izredno suhljat, s špičastim nosom. Predstavil se je in rekel: "Ti vodiš, ker meni se ne sanja, kje sm. Sm prvič tako in se ne znajdem." Odločila sem se, da greva na grad. Nekako sem vodila pogovor. In čedalje bolj čudno je postajalo vse skupaj.

Mislim, da mi je tisti večer dvajsetkrat povedal, da ima enega prijatelja, ki dela v Ljubljani, okoli petdesetkrat, da mu je Ljubljana izredno všeč, ker ponuja ogromno narave in zelenja (sprehajala sva se po betonski džungli), ter da izredno rad preživlja čas v naravi.

Potem sem se odločila, da greva na pico in tam v restavraciji sva srečala njegovega tako opevanega prijatelja. Bil je natakar, kar v letih. Ko sva se usedla za mizo, je začel govoriti, kako je srečen, kako je vse lepo, preprosto in ves čas je gleda okoli, kakor da koga pričakuje. Nato pa je sledila češnja na vrhu smetane, ki je pri meni prekoračila mejo potrpljenje. Med ogledovanjem pic sem tišino presekala s pogovorom o letnih časih in ga vprašala, kateri je njegov najljubši. Odgovoril je: "Tudi štiri letne čase imam rad, vendar najrajši imam kar klasično pico." Zaključek verjetno veste, kakšen je bil.

Ena rožica